Na pobočju Istre, kjer pogled brez ovir zdrsne proti horizontu Jadranskega morja, stoji hiša – danes svetla, odprta in umirjena. A še pred kratkim je bil njen zgornji nivo povsem drugačen: zaprt vase, temačen, razdrobljen. Kljub temu je v sebi nosil nekaj dragocenega – masivne kamnite stene in izjemno orientacijo proti horizontu.
Prenova, ki jo podpisuje biro od-do arhitektura, ni želela izbrisati teh sledi, temveč jih umiriti in uokviriti. Osrednja ideja je bila jasna: odstraniti vse, kar zastira, in poudariti tisto, kar je bilo ves čas najmočnejše – pogled. S spoštovanjem obstoječe strukture so ohranili t. i. vgrajeno energijo objekta, kar je po eni strani ekološko odgovorno, po drugi pa poudari kontinuiteto časa.
Prostor se danes odpira navzven in navzgor. Ne le skozi veliko panoramsko zasteklitev, ki v notranjost prinese horizont in svetlobo, temveč tudi z odpiranjem ostrešja. S tem je bivalni del pridobil višino in zračnost, kot bi hiša naenkrat zadihala. Horizont pa ni več le kulisa, ampak postane os, okoli katere se organizira življenje.
Dnevni prostor je zasnovan z mislijo na to izkušnjo. Sedežna garnitura je obrnjena proti razgledu, televizija pa umaknjena – prenosni ekran je vedno sekundaren, nikoli v ospredju. Prostor tako spodbuja umirjanje, druženje in tisto preprosto prisotnost, ki jo narekuje narava zunaj.
Podobni logiki sledi kuhinja, ki je bila prej ločena, zdaj pa se odpira v skupni bivalni prostor. Vse delovne površine – od kuhališča do korita – so obrnjene proti morju. Kuhanje tako postane dejavnost, ki ne izključuje, temveč povezuje; tudi tisti, ki pripravlja obrok, ostaja del pogleda, svetlobe in dogajanja.
Materiali in barve ostajajo zadržani, tiho prisotni, a zakoreninjeni v naravni barvni paleti krajine. Prevladujejo sivi in beli toni, ki jih mehčata les in naravni kamen. Obstoječe kamnite stene so ohranjene in poudarjene kot del identitete prostora – kot spomin, ki ga ni bilo treba na novo ustvarjati.
Spalnica sledi enaki miselnosti. Minimalistična, a premišljena do detajla: z nevidnimi, in-line vrati, subtilno LED-osvetlitvijo, rebrastimi oblogami in tapeciranim vzglavjem, ki prostoru doda mehkobo. Vse je podrejeno občutku miru, brez odvečnih poudarkov.
Hiša v Istri danes ne išče pozornosti. Ne tekmuje z razgledom, temveč se mu v celoti podredi. V tem je njena moč – da bivalno okolje ne prevpije svoje okolice, temveč jo uokvirja kot živo sliko.
Arhitektura: od-do arhitektura
Fotografije: Nike Koležnik
