Zavetišče za zavržene rastline: zelena oaza sredi betonske džungle

Kakšno vlogo ste v vašem domovanju namenili lončnicam? Je le ta predvsem dekorativne narave? Je čudovito zelenje postalo nezamenljiv del vašega doma, skorajda družinski član? Jih zavržete takoj, ko izgubijo bujnost ali vanje vložite veliko mero truda? Na dejstvo, da lončnice niso le okrasni predmet, temveč živa bitja, ki si zaslužijo našo pozornost, opozarjata Anamari Hrup in Eva Jera Hanžek s projektom Zavetišče za zavržene rastline.

0

Njun projekt je v hipu vzbudil moje zanimanje: sama sem bila sprva pri skrbi za lončnice izjemno nevešča, sčasoma pa so mi prirasle k srcu in postale nepogrešljive, danes pa kar dihajo skupaj z mojim domovanjem. Lončnice so dandanes obravnavane kot del vrtinca masovne proizvodnje, produkt, ki ga je enostavno nadomestiti z drugim, zato vse prevečkrat pozabimo, kako ključnega pomena je ohranjanje narave, četudi majhnih lončnic, za naš obstoj na planetu. Čudovito zelenje namreč ob neprimerni skrbi kaj kmalu izgubi bujnost, sijaj in počasi prične propadati, zaradi česar jo lastnik le nadomesti z novo. Vizija Zavetišča za zavržene rastline je prav to, ozaveščanje in reševanje rastlin v urbanem okolju ter spodbujanje odnosa do ozelenelih živih bitij.  

Foto: Gaja Naja Rojec

Ideja za ustanovitev zelenega pribežališča se je porodila leta 2015, povsem po naključju, medtem ko sta ob bregu Ljubljanice našli zapuščen širokolistni žajbelj ter ga vzeli s seboj domov. Prav žajbelj je postal prvi oskrbovanec v Zavetišču, ob veliki meri ljubezni in pozorni skrbi pa se je veselo razrasel na vrtu. Poslanstvo Zavetišča še danes ostaja enako, reševanje rastlin v urbanem okolju, z leti pa je še nekoliko razširilo svoja področja delovanja. Lani so, po večini iz odpadnih materialov, ob Masarykovi cesti postavili Zeleno zatočišče: v poletnih mesecih se rastlinjak spremeni v projektni in razstavni prostor. V sklopu Zavetišča so na voljo raznovrstne delavnice, s katerimi želita sporočilo širiti naprej. Na delavnicah poimenovanih Zeleni prstki, Zelene urice in Divji sprehodi se preko risanja, spoznavanja rastlin in skrbi zanje, obiskovalci enostavneje povežejo z zelenjem in ponotranjijo skrb zanj. 

Foto: Gaja Naja Rojec

Na Evo Jero in Anamari se obračajo tudi posamezniki, ki ne morejo več skrbeti za svoje ozelenele člane, pogosto, ker so se preveč razrasle in nimajo več prostora, kjer bi zanje skrbeli. Razlogi so sicer različni, vse od selitve v manjše stanovanje do nepričakovanih življenjskih dogodkov. Sprva sta, kot se za umetnici spodobi, vsako rastlino, ki je priromala v zavetišče upodobili v risbi ali grafiki, vsa dela sta kasneje združili v pobarvanki in na ta način pokrili del osnovnih stroškov delovanja zavetišča. To pa ni namenjeno le oddajanju rastlin, novi lastniki se lahko odločijo tudi za posvojitev. Princip je podoben kot v zavetiščih za zavržene živali. Vse rastline, ki romajo v nove domove so tako primerno oskrbovane in presajene v nove lončke. Bolj kot njuna skrb za rastline pa se jima zdi pomemben kontekst, saj je za posvojitev potreben vsaj minimalen angažma, podpis posvojitvene pogodbe in ponotranjenje načina dela zavetišča, ki se močno razlikuje od principa po katerem delujejo cvetličarne in trgovski centri.

Foto: Timon Hozo

Sam projekt je nastal kot umetniški eksperiment, dekleti pa sta v začetku pričakovali veliko pikrih pripomb in zavijanja z očmi. Kljub vse večji ozaveščenosti o ravnanju z okoljem in živimi bitji, nista bili prepričani, da bo tudi javnost njuno delovanje vzela z pravo mero resnosti. Ušteli sta se. Zavetišče je naletelo na pozitiven odziv, število podpornikov pa se iz dneva v dan širi. Pred časom sta svoje delovanje še razširili z eksperimentom Zeleno zatočišče, v katerem s pomočjo zunanjih sodelavcev preizkušata, kako se rastline odzivajo na različne vire svetlobe v zimskem času. »Preizkušamo kakšne dolžine svetlobe ustrezajo različnim rastlinam, saj imajo rastline različne potrebe po času osvetlitve ter spektrih svetlobe. Namen eksperimenta Zeleno zatočišče je deljenje skupnega znanja, dobrodošel je vsak, ki želi dodati košček svojega znanja v ta eksperimentalni poligon. Celotno Zavetišče za zavržene rastline sva za čas bienala preselili v Podhod Ajdovščina, še bližje k ljudem, v center Ljubljane, kjer se lahko vsakdo ustavi na svoji vsakodnevni poti, se spozna z nami in z rastlinami, ter podeli svoje izkušnje glede vzgoje in skrbi za zelene prijateljice, ali pa kar tako, iz čiste radovednosti. Najin namen je združevati umetnost in skrb za okolje ter ju približati čim širšemu krogu, predvsem ne-umetnostno naravnane publike,” poudarjata umetnici in nadaljujeta: “Eksperiment z živimi rastlinami v podhodu Ajdovščina je poligon za izmenjavo izkušenj in znanja posameznikov, ki prihajajo iz različnih okolij ter se uči(mo)jo preko različnih metod pridobivanja znanja. Uporaba preverjenih ali nepreverjenih informacij odpira vprašanja kredibilnosti, preverljivosti znanj, v primeru eksperimenta ZZR pa tudi etičnosti ravnanja s so-vrstami.” 

Foto: Arhiv Zavetišča

Eksperiment poteka v sklopu Bienala oblikovanja BIO 26, kjer so prepoznali trud zavetišča in dekleti povabili k sodelovanju. »V Zavetišču za zavržene rastline se že od samih začetkov pred štirimi leti lotevamo projektov zelo eksperimentalno. Znanje črpamo iz različnih preverljivih, nepreverljivih ter tudi vprašljivih virov. Kot je na primer ljudska modrost, znanje, ki se širi od ust do ust, internet, YouTube kanal ter seveda tudi sodelovanje s strokovnjaki iz različnih področij. Naše delovanje tako sovpada s tematiko bienala, zato sva prijavili projekt, nato pa so naju povabili k sodelovanju,” pojasnjujeta Eva Jera in Anamari. Dom zavetišča se je tako začasno preselil v center prestolnice, v sicer zapuščen prostor, ki sta mu umetnici vdahnili novo življenje in ga preobrazili v pravi pravcati deževni gozd v središču Ljubljane. Vrt tako deluje kot vizualni ‘izsek iz deževnega gozda’, ki je v večini primerov domovina okrasnih lončnic, tistih, ki jih na Zahodu gojimo kot sobne rastline. “Postavitev sva prilagodili danostim prostora ter vanjo vključili tudi del, kjer pušča streha tako, da sva ta del prostora obložili z mahom in z rastlinami, ki jim stalna vlaga zelo prija. Ambient je osvetljen z lučmi z različnimi dolžinami svetlobe iz žarnic namenjenih gojenju rastlin v prostorih brez naravne svetlobe. Poleg funkcionalne imajo te luči tudi estetsko vrednost, saj v prostoru ustvarjajo specifično atmosfero z različnimi barvnimi svetlobami,” pojasnjujeta. Ob tej priložnost sta predstavili tudi unikatno knjigo umetnic, v kateri so zbrani najrazličnejši vtisi, ki so nastajali za časa delovanja Zavetišča. V njem se nahaja zbirka ilustracij, proze in poezije, vsak izvod pa je oštevilčen in podpisan ter vsebuje tudi dve originalni deli. Prostor si skozi izložbeno okno lahko ogledate vsak dan, ob torkih med 16. in 18. uro, v času uradnih ur, pa lahko vanj tudi vstopite, prinesete ali posvojite rastlino ter pokramljate z ustvarjalkama.

Foto: Gaja Naja Rojec

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *