Plečnikova nagrada je osrednje priznanje za arhitekturo v Sloveniji, ki že več kot pet desetletij izpostavlja presežke na področju arhitekturne ustvarjalnosti, prostorskega načrtovanja in prostorske kulture. Podeljuje se za realizirane projekte, strokovno delo in publicistiko, študentom pa za izstopajoče zaključne naloge.
Letošnja žirija v sestavi Ilke Čerpes (predsednica), Saše Begovića, Jerneje Fischer Knap, Nike Grabar in Urške Kranjc je med 42 prijavljenimi deli izbrala tista, ki na različne načine odgovarjajo na potrebe prostora in časa – pri tem pa sledijo spoštljivemu merilu, ki presega zgolj fizične dimenzije.
Merilo, ki povezuje prostor in skupnost
Letošnja žirija je pojem »merilo«, ki je osrednja tema letošnjih nagrad in spremljajočih dogodkov, razumela na najširši možni način – ne le kot razmerje med arhitekturo in širšim prostorom, ampak »razmerje do okoliščin, v katerih lahko arhitektura vzpostavi specifično izkušnjo prostora,« in ki – ne glede na merilo – »poveže prostor z ljudmi: poveže obrobje in središče, naravo in mesto, zunanji in notranji prostor, zgodovino in sedanjost, mlade in stare ter mrtve in žive ljudi. Arhitektura velikih in malih meril je tudi orodje za umerjanje, in to se kaže v vseh letošnjih nagrajenih delih.«
Plečnikova nagrada za javni prostor: pokopališče Ankaran
- arhitektura: Uroš Rustja, Primož Žitnik, Mina Hiršman, Mateo Zonta
- krajinska arhitektura: Ana Kučan, Luka Javornik, Danijel Mohorič
Plečnikova nagrada za javni prostor je bila podeljena projektu novega pokopališča v Ankaranu, ki se z izjemno občutljivostjo odziva na kompleksnost teme smrti in rituala slovesa. Zasnova v prostor vnaša kontemplativnost: brežine, ki vodijo v gozd, klančine, ki razpirajo poglede proti morju, členitve grobnih polj, ki se potopijo v krajino – vse to uporabniku omogoča doživetje preseganja vsakdanjega.
Avtorji so se odločili za subtilno integracijo v naravni kontekst; parkovna ureditev presega funkcionalni okvir pokopališča in ustvarja prostor tišine, miru in premišljevanja. Arhitekturni elementi, kot so ločnica med svetom živih in mrtvih, betonske terase v zemeljskih tonih in streha, skozi katero rastejo drevesa, niso le simbolični, ampak tudi materialno in prostorsko doživeti. To je kraj, kjer arhitektura služi skupnosti in posamezniku hkrati – zadržano, a močno.
Plečnikova medalja za arhitekturno realizacijo velikega merila: vrtec Bohinj
- arhitektura: Ana Jerman, Janja Šušnjar, Sofía Romeo Gurrea-Nozaleda, Miguel Sotos Fernández-Zúñiga
- krajinska arhitektura: Luka Javornik, Lara Gligić
Plečnikova medalja za realizacijo velikega merila je pripadla vrtcu v Bohinju, umeščenemu med šolo in rob gozda. Gre za izjemen primer arhitekture, ki povezuje malo merilo uporabnikov – otrok – z velikim merilom krajinske slike Bohinja. Arhitekti so navdih črpali iz tradicionalne bohinjske domačije, vendar jo reinterpretirali sodobno in igrivo. Velikost in razgibanost volumnov otrokom ponujata raziskovanje, gibanje, opazovanje narave.
Fluidni prostori, ki omogočajo kroženje med notranjostjo in zunanjostjo, med igralnicami, starši in zaposlenimi, ustvarjajo bogato vzgojno okolje. Oprema je prilagodljiva in smiselno integrirana v prostor, kar kaže na premišljenost zasnove v vseh merilih. Objekt ni le izobraževalna institucija – je prostor, ki krepi vezi med otrokom, skupnostjo in naravnim okoljem.
Plečnikova medalja za arhitekturno realizacijo malega merila: revitalizacija Stare steklarske in Vrazovega trga s pripadajočimi ulicami v starem mestnem jedru Ptuja
- arhitektura: Matevž Zalar, Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher, Samo Kralj
- krajinska arhitektura: Darja Matjašec, Pia Kante, Katja Mali
Revitalizacija Stare steklarske in Vrazovega trga na Ptuju, nagrajena z medaljo za arhitekturo malega merila, je zgleden primer, kako z manjšimi intervencijami doseči velik družbeni učinek. Avtorji so skozi subtilno prenovo dvorišča, stavb in uličnih povezav vzpostavili nov kulturni utrip v zgodovinskem jedru mesta. Pomembno vlogo imajo fleksibilni prostori, ki omogočajo raznolike kulturne dogodke – zunanji mini avditorij, odrske povezave med interierjem in eksterierjem, prenovljene dvorane, ki se navezujejo na preteklost, a z jasno sodobno identiteto. Arhitektura govori skozi detajle: odtisi nekdanjih stopnic, vidni betonski zidovi, ohranjene in reinterpretirane strukture. Vse to ni le fizična prenova, temveč tudi socialna, kulturna in simbolna revitalizacija, ki Ptuju vrača živahnost in pripadnost.
Plečnikovo medaljo za bogatitev prostorske kulture je prejela platforma Landezine, ki ustvarja spletno stičišče za krajinsko arhitekturo. S kombinacijo digitalne objave projektov, organizacijo dogodkov in spodbujanjem razprav postaja Landezine ključni akter pri oblikovanju strokovnega in širšega javnega diskurza o odprtem prostoru. Njihovo delovanje razkriva, da krajinska arhitektura ni le oblikovanje zelenja, temveč kompleksna mreža prostorskih in družbenih razmislekov.
Plečnikovo medaljo za publicistiko je prejel italijanski raziskovalec Alessandro Mercadante, ki je v knjigi Between History, Ideology and Conflicts raziskal slovensko arhitekturo v obdobju postmodernizma. Njegova analiza presega golo zgodovinopisje in skozi prizmo arhitekture obravnava tudi politične in ideološke napetosti.
Plečnikovo štipendijo pa je žirija podelila nalogi Pravica do železnice avtorja Elvisa Jerkiča, ki revitalizira železniške objekte v Baški grapi. S premišljenim umeščanjem majhnih intervencij, ki se odzivajo na potrebe lokalnega prebivalstva, avtor vzpostavlja model sodelovanja med infrastrukturo in skupnostjo. Projekt ni zgolj arhitekturni, temveč družbeno odgovoren, z močnim čutom za kontekst in prihodnost periferije.
Geografska in vsebinska raznolikost letošnjih nagrajenih del kaže, da se arhitekturna odličnost ne poraja v centrih, temveč na obrobjih – v Ankaranu, Bohinju, na Ptuju, v Baški grapi. Projekti so pogosto plod javnih natečajev in lokalnih pobud, avtorji pa delujejo v mednarodnih projektnih skupinah. Žirija ugotavlja, da arhitektura danes ne pozna več strogih geografskih in kulturnih meja – kakovost postaja univerzalna vrednota. Namesto stare hierarhije »velikega arhitekta« se uveljavlja vloga arhitekta kot povezovalca, mediatorja, ki zna slišati skupnost, upoštevati prostor in povezovati ljudi. In prav to je sporočilo Plečnikovih nagrad 2025: arhitektura ni le gradnja – je umerjanje sveta za življenje.
Razstavo Merila, ki spremlja Plečnikove nagrade, si lahko v Galeriji DESSA ogledate do 12. junija, spremljajočo razstavo artefaktov Plečnikovih nagrad 2025 pa obiščite v Plečnikovi hiši do 9. junija.
