Stanovanje, v katerem živi Nina, prepriča s svojo centralnostjo – nahaja se namreč le lučaj od vseh najbolj atraktivnih točk Ljubljane – parka Tivoli, Narodne in Moderne galerije, Opere, srednjeveškega centra – pa tudi z obilo naravne svetlobe in z visokimi stropi. V izvirni zasnovi je bilo še dosti večje, nato pa tekom let razdeljeno na dve enoti. Hodnik, ki je nekoč vodil po vogalnem stanovanju, je bil zmanjšan, na njegov konec – ob prehod v eno izmed sob – pa je bila umeščena manjša kopalnica. “Koncept prehajanja iz sobe v sobo je bil tako precej oslabljen, kajti z odtujitvijo dela hodnika je bilo onemogočeno tudi kroženje po stanovanju,” razloži arhitektka, ki je pred prenovo dodobra premislila tlorisno razporeditev.
Dve skrajni sobi – ena od njih z elegantno vogalno zasteklitvijo – sta se povezali v večji bivalni prostor; tretja soba – spalnica, pa je del odstopila hodniku in večji pralnici.
Eden večjih zalogajev pri prenovi je bila majhna kopalnica. “Že v obstoječem stanju je bil del hodnika preobražen v kopalnico, katere pozicijo smo ohranili. Skušali smo elegantneje rešiti prostorsko stisko ter geometrijo prostora, ki je bila polna raznih prirezanih niš … Tako smo tuš oblikovali delno znotraj odprtine v steni (nekdanjega hodniškega prehoda v eno od sob), preostanek prostora pa smo izravnali z omarami, ki skrivajo bojler in shranjevalne površine,” nenavadno pahljačasto zasnovo kopalnice pojasni arhitektka.
Stanovanje se s tremi velikimi okni, umeščenimi v prirezan vogal, odpira proti bučni mestni ulici. Ena izmed glavnih nosilnih sten stanovanja se poševno zalomi proti temu vogalu, s čimer ustvarja dinamično geometrijo novega bivalnega prostora. Arhitektka je zalom izkoristila sebi v prid in ob njej zasnovala zanimiv kuhinjski niz, ki se poševno zaključi na obeh straneh. “Ta poteza deluje dvojno: kuhinjo na obeh straneh zaključuje pod istim kotom, hkrati pa omogoča lepšo povezavo z vhodnim delom ter njegovo boljšo osvetljenost.” Poševna geometrija se zrcali še v po meri izdelani nizki stopničasti omarici, ki ločuje jedilniško-pisarniški del od dnevnega.
“Poleg funkcionalne razporeditve prostorov, sem veliko pozornosti polagala predvsem na izbiro materialov in barv, s katerimi sem želela izraziti najino mladost, igrivost ter hkrati tudi dovoljšno mero prefinjenosti,” pojasni Nina, ki je svoj dom opremila z ikoničnimi oblikovalskimi kosi italijanskega dizajna iz 80. let: vibrantnimi, barvitimi in nepričakovanimi. Med njimi najdemo kose priznanih oblikovalcev, kot so Enzo Mari, Achille Castiglioni, Ettore Sottsass, Vico Magistretti …
Dodatno lahko v stanovanju najdemo še kar nekaj zanimivih oblikovnih in funkcionalnih rešitev: pralnico, s hodniške strani v celoti oblečeno v ogledala, ki v temnejšo predsobo odsevajo svetlobo. Zanimivo garderobno omaro v spalnici, pol odprto, pol zaprto. Parket, položen na ribjo kost, kombiniran s temno keramiko v predsobi. Vrata brez podbojev, betonsko steno, žadasto zeleno kopalnico … In še bi lahko naštevali.
Rezultat je eleganten interier, ki navdih črpa v neustavljivem mladostnem zagonu, interier, v katerem se še tako megleno ljubljansko jutro zdi prežeto z optimizmom.
Interier: alto design studio
Fotografije: Nina Eminagić
