Slovenijo so prizadele najhujše poplave v zgodovini samostojne države. Številnim je voda popolnoma uničila domove, v katere so leta ali desetletja vlagali ves svoj trud in ljubezen. Kako pristopiti k sanaciji popolnoma uničenih kletnih ali pritličnih prostorov oziroma domovanja po poplavi? Kaj lahko v poplavljenem stanovanju ohranimo? Kako je s trdnostjo in nosilnostjo konstrukcijskih elementov in materialov? Odgovore najdete v prispevku, ki je nastal v sodelovanju z Gradbenim inštitutom ZRMK.
Deroča voda, ki ogroža življenja ljudi in živali, vdira v prostore oziroma domovanja in za seboj pušča veliko razdejanje. Na pomoč pri odpravi posledic po katastrofalni vodni ujmi so pristopili tudi na Gradbenem inštitutu ZRMK ter oblikovali krajše napotke z usmeritvami za lastnike in upravljavce stavb ter druge zainteresirane. Več informacij najdete v publikaciji Sušenje in sanacija stavb po poplavah, ki je dostopna na spletni strani. V njej si lahko preberete oziroma se seznanite s prvimi ukrepi ob poplavah, ko voda že odteče in začnemo čistiti prostore in okolico, pa tudi glede presoje nosilne konstrukcije, različnih načinov sušenja prostorov ter sanacije konstrukcijskih in drugih elementov stavbe.
»Najbolje bi bilo seveda že pri izdelavi prostorskih aktov upoštevati, da poplavna in plazovita območja niso primerna za poselitev. Pri sanaciji poplavljenih stavb moramo pri načrtovanju sanacijskih ukrepov in rešitev posebno pozornost nameniti tudi pravilni izbiri ustreznih materialov oziroma gradiv in postopkom izvedbe. Kot vedno tudi tu velja, da se je sanacije vedno treba lotiti načrtno in strokovno, sicer nas utegnejo na koncu navidezni prihranki drago stati,« je zapisano v publikaciji, namenjeni napotkom za sušenje in sanacijo stavb po poplavah.
Kako se lotiti čiščenja in sanacije po poplavah?
Ko se raven vode delno zniža in ko življenja niso več ogrožena, najprej izklopimo električno napeljavo (če tega nismo storili že pred poplavo oziroma ni voda uničila napeljave) ter preverimo stanje plina in vode. Smiselno je, da lastniki nepremičnine fotografirajo dejansko stanje, kar bo koristno pri poznejšem uveljavljanju škode.
V naslednjem koraku se lotimo črpanja vode in čiščenja prostorov. Črpanje fekalnih vod in vod, onesnaženih z olji, prepustimo za to usposobljenim strokovnim službam, nato pa se lahko lotimo grobega čiščenja. Za začetek je treba odstraniti vse naplavine, pa tudi pohištvo in z vodo prepojene tlake v poplavljenih prostorih. Če je mogoče, stanje vnovič dokumentiramo ter počakamo cenilce za oceno škode in pregled poškodb.
Pri poplavah gre običajno za daljšo izpostavljenost konstrukcijskih elementov vodi (pogosto več kot pet ali deset ur), zaradi česar se tako tlaki kot zidovi nasičeno navlažijo. Zaradi kapilarnega vleka tudi do višine od 0,5 do 1,0 m nad gladino poplavne vode. Različni gradbeni materiali se na vodo in z njo povezano vlago različno odzivajo. Nasičena vlaga opečnatega zidu običajno znaša med 20 in 25 % glede na maso zidu, kar pri 38 cm debelem zidu iz polne opeke lahko nanese do 160 litrov vode/m2. Po drugi strani betonski nosilni elementi in estrihi vpijejo za polovico manj vode, torej med 10 in 12 % glede na svojo težo. Na podlagi dejanskega stanja in resnosti poškodb je treba določiti način sušenja, hkrati pa je treba sprejeti, kot je zapisano v publikaciji inštituta, »tudi odločitve o smiselnosti ohranjanja posameznih dotrajanih in že prej neustrezno zasnovanih elementih stavbe«.
Pri tem je seveda treba upoštevati tudi finančne zmožnosti posameznika. Dotrajane in neustrezno zasnovane tlake (na primer takšne, ki so se posedli ali ki niso dovolj toplotno izolirani) je smiselno odstraniti, enako velja za dotrajane in kontaminirane notranje omete. Te je smiselno v višini pol metra nad mejo poškodb odstraniti že v prvi fazi. V primeru montažnih objektov odstranimo dotrajane in uničene mavčnokartonske plošče.
Na Gradbenem inštitutu svetujejo, da odstranite tudi vse toplotnoizolacijske obloge iz steklene in kamene volne, ki bi se utegnile »napiti« vode in posledično deformirati. Sploh v primeru vpihane izolacije iz celuloznih vlaken pri montažnih objektih. Mavčnokartonasto ploščo odrežete približno 10 cm nad mejo vlage. Zgornjo plast toplotne izolacije pa pri tem stabiliziramo z nekaj centimetrov debelo ploščo iz ekstrudiranega polistirena, zato da lahko razmočeno izolacijo odstranimo. Šele potem, ko se lesena nosilna konstrukcija in tlaki izsušijo, vgradimo novo toplotno izolacijo (več informacij o sanaciji montažnih objektov najdete v omenjeni publikaciji).
Kako pa je s trdnostjo poplavljenih materialov in konstrukcij?
Kdo presodi, ali je celotna konstrukcija dovolj trdna ali jo je vdor vode preveč poškodoval? »V zvezi s tem se občani lahko obrnejo na za to usposobljene strokovnjake z znanjem in izkušnjami s tovrstnimi naravnimi nesrečami ‒ npr. na inštitutu smo aktivno sodelovali pri vodnih ujmah leta 2007, 2010, 2012 in 2014. Strokovnjaki lahko v večini primerov že s pomočjo manjših globinskih sond preverijo, ali so na primer materiali v tlakih in nosilnem zidovju še dovolj čvrsti in kompaktni. Za izolacijske materiale v tlakih na splošno velja, da ne izgubijo svojih lastnosti, če so bili le kratkotrajno izpostavljeni vodi, ne velja pa za daljšo izpostavljenost pri poplavnih vodah (več kot pet ur). Enako velja tudi za zidane in armiranobetonske konstrukcije. Nekaj več pozornosti je treba nameniti stavbam, ki so bile po 2. svetovni vojni zgrajene iz zidakov iz elektrofiltrskega pepela, ki niso odporni proti povišani vlagi,« pojasnjujejo Neva Jejčič, Tomaž Škerlep in dr. Samo Gostič z Gradbenega inštituta ter ob tem dodajajo, da se pri večini do zdaj obravnavanih poplavljenih stavb mehansko-tehnične lastnosti (tudi trdnost in nosilnost) grajenega zidovja tudi po večkratnih poplavah niso bistveno zmanjšale. Zato pa je po besedah sogovornikov treba biti bolj previden pri hudourniških vodah: »Večjo pozornost stanja konstrukcijskih elementov moramo nameniti ob poplavljanju hudourniških voda, npr. Kamniške Bistrice, Savinje, Meže, za katere so značilni močni in hitri udarni vali vode, pa tudi trki večjih kosov lesa in kamenja, ki povzročajo spodjedanje temeljev in mehanske poškodbe na konstrukcijah. Zato moramo biti pozorni tudi na večje ali manjše razpoke na zidovih in celo na delne porušitve posameznih delov zidov, posedanje in druge poškodbe. Rušilno moč hudourniških vodotokov smo pobliže spoznali pri tokratnih poplavah, saj se je porušilo oziroma zrušilo kar nekaj hiš in mostov.«
Sušenje konstrukcije
Kot omenjeno se konstrukcijski elementi v primeru poplav navlažijo. Po ocenah Gradbenega inštituta ZRMK se glede na vlažnost opečnatih zidov in betonskih elementov v prostoru, velikem 20 m2 (ki je bil zalit do višine metra in pol), na novo zadržuje okoli 3.500 litrov dodatne vlage. Zaradi nadaljnje sanacije je zato izsuševanje prostorov nujno, saj je treba le za sanacijo notranjega ometa stopnjo vlage v zidovih zmanjšati na vrednosti pod 5 % (glede na težo), v tlakih pa na največ 3 % (za polaganje parketa oziroma lesene obloge). Sušiti zato začnemo takoj po čiščenju prostorov in odstranjevanju poškodovanih elementov. Naravno sušenje s prepihom in ogrevanjem je bistveno počasnejše od umetnega oziroma prisilnega, sploh v poletnem obdobju, ko je vlažnost zraka dokaj velika (v primerjavi z zimo in jesenjo). Sploh v kletnih prostorih je naravno sušenje še bistveno počasnejše, so pa zato kletne površine pogosto manj občutljive na vlago zaradi bolj grobo obdelanih površin. Kondenzacijski razvlaževalniki zraka lahko ob ustreznem ogrevanju v dnevu izčrpajo od 50 do 70 litrov vode, s prisilnim sušenjem pa naj bi objekt v zadostni meri za sanacijo izsušili že v obdobju od 10 do 14 dni.
Sanacija
Pri izvedbi sanacije je treba pri stavbah, ki ležijo na bolj ogroženem območju, upoštevati, da se poplave lahko ponovijo. V tem primeru sanacijo podredimo temu, da bo škoda ob prihodnjih vdorih vode čim manjša ter bo posledice mogoče najhitreje odpraviti. Smiselno je proučiti tudi postavitev nasipov ali armiranobetonskih ograj, ki bi vodi deloma preprečili dostop do objekta oziroma je njihove odprtine mogoče zapreti z vrečami peska. Smiselno je tudi, da je v pritličju manj draga oprema, za tlak izberite čim manj vodovpojne materiale, npr. toplotno izolacijo iz ekstrudiranega polistirena, zvočno izolacijo iz penjenega polietilena in talno oblogo iz keramičnih ploščic.
Če so stenski ometi kontaminirani s hidrofobnimi vodotopnimi solmi (tudi fekalijami ali kurilnim oljem), jih odstranimo vsaj pol metra nad mejo vidnih poškodb. Omenjene soli namreč lahko povzročijo stalno propadanje ometov in opleskov. Pri nanašanju novih ometov izberite enake, manj vodovpojne (industrijsko pripravljeni hidrofobni ometi), ki so tudi bolj odporni proti vsrkavanju omenjenih soli. Če je omet poškodovan le na posameznih mestih, te s pomočjo krpe in gospodinjskega detergenta očistimo, osušimo in spet premažemo z materiali, manj občutljivimi na vlago.
Kaj pa sanacija razpok, ki nastanejo v konstrukciji?
»Sanacijo razpok naj oceni za to usposobljen strokovnjak. Običajno se območja z večjimi razpokami prezida, lahko tudi injektira ali kako drugače utrdi (npr. dodatna ojačitev z armiranimi ometi, podbetoniranje temeljev). Pozorni moramo biti tudi na možnost plazenja terena, kar je pogost vzrok razpok na konstrukcijskih elementih,« poudarjajo na Gradbenem inštitutu in nadaljujejo: »Pri tako obilnem deževju se namreč sprožijo številni manjši ali večji plazovi, ki lahko ogrožajo življenja ljudi in njihovo premoženje. Zato moramo skrbno pregledati stanje okoli stavbe. Pozorni moramo biti na razpoke na ograjah, podpornih zidovih in zemljini, na manjša posedanja zemljine in izvire vode, ki so prvi pokazatelji možnega plazenja. Najbolj kritične dele je smiselno prekriti s polivinilom, očistiti jaške in jarke, da voda nemoteno odteka mimo stavb oziroma mimo dela, kjer bi se lahko sprožil plaz.«
Vse očitnejše podnebne spremembe in z njimi povezani izzivi
»V zadnjem obdobju smo se iz številnih naravnih nesreč že veliko naučili oziroma pridobili dodatna znanja, vedenja in izkušnje. Odločevalci so sprejeli več predpisov in drugih aktov, realizirani pa so bili tudi številni ukrepi za omilitev tovrstnih dogodkov, npr. organizacijski in izvedbeni ukrepi pri sanaciji poškodovanih objektov, ureditvi vodotokov, poplavnih nasipov in zadrževalnikov ter ciljno usposabljanje stroke in ozaveščanje/informiranje širše javnosti,« poudarjajo sogovorniki. Seveda pa so pred nami novi izzivi, povezani z vse očitnejšimi podnebnimi spremembami, s katerimi se bomo morali čim prej soočiti in nemudoma ukrepati. Država je že naredila prvi korak in tudi v okviru integralnega projekta LIFE IP CARE4CLIMATE v koordinaciji Ministrstva za okolje, podnebje in energijo (MOPE) predvidela številne akcije, ki bodo pripomogle k blaženju podnebnih sprememb in prilagoditvi načina gradnje/prenove stavb in življenja na nove podnebne razmere. V akcijah, za katere je pristojen ZRMK, potekata razvoj in oblikovanje različnih ukrepov z vzpostavitvijo mehanizmov in rešitev z namenom čim hitrejšega razogljičenja stavb, da bodo slednje odpornejše in prilagodljivejše na podnebne spremembe. Več na povezavi trajnostna gradnja.
Seveda pa je jasno, da se bo mogla izzivom prihodnosti prilagoditi tudi gradnja, ali kot zaključujejo na inštitutu: »V tem intenzivnem valu prenove, eni od prioritet EU in naše države, bomo morali nujno spremeniti ustaljen način gradnje/prenove stavb, enako velja tudi za infrastrukturne objekte ter ureditve vodotokov in drugih habitatov. V procesu gradnje/prenove stavb bomo morali najprej poskrbeti za večjo varnost in odpornost stavb pred vse hujšimi naravnimi nesrečami, kot so poplave in plazovi, in šele nato pristopiti k načrtovani gradnji ali prenovi stavbe. Zaradi te katastrofalne ujme pa bomo morali sprejeti še dodatne ukrepe, predvsem pa se zavedati, da na ogroženih območjih ne moremo graditi objektov in da se moramo čim prej prilagoditi podnebnim spremembam, ki so že pred našim pragom.«
