Slikarkino stanovanje s svetlim ateljejem

Je bila najprej kokoš ali jajce? Oziroma: ali v nekem prostoru najprej prepoznamo potencial ali pa stanovanje dobi svojo energijo šele po tem, ko smo ga napolnili in oblikovali po svoje? O tem smo se pogovarjali s slikarko Natašo Menart, ki je sama opremila stanovanje in mu naslikala ogromno lepih obrazov. Glede na njeno strast ne preseneča, da je bila zanjo pri izbiri nepremičnine odločujoča prav svetloba v prostoru.

0

Lastnica prostranega stanovanja v centru prestolnice je po izobrazbi diplomirana inženirka kemije, ki se s slikarstvom ukvarja že vrsto let. Kot predstavnica surrealizma ustvarja sanjska prizorišča, njihovi protagonisti pa se, kot da ne pripadajo temu času in prostoru, spogledujejo z obiskovalci. Liki, predvsem ženski, izžarevajo popolno svobodo. To je tudi sporočilo stanovanja, ki ga je pred petnajstimi leti lastnica v celoti prenovila in opremila sama. Odraža lahkotnost in svobodo, zato ga noben slog ne more zajeti v popolnosti. Rdeča nit trosobnega stanovanja so vsekakor njene umetnine.

Stanovanje se nahaja v stavbi iz leta 1949, zato ga je bilo treba v celoti prenoviti. Presenečenj, ki jih skrivajo stare stavbe, je bilo kar nekaj, zato so dela trajala dve leti. “Prenove sem se lotila z veliko vizijo: pomembne so mi bile svetloba, toplota in udobje. Želela sem prostor, kjer bom z mojima hčerama normalno živela in se razvijala. In če je stanovanje celica, kjer se počutiš varnega, se tudi lažje boriš z zunanjim svetom,” uvodoma pove slikarka, ki je najlepše osvetljen prostor namenila svojemu ateljeju. “Zame je prazna stena kot prazno platno: mene kot umetnico pokliče po tem, da tam nekaj skreiram. Zelo težko gledam lepo opremljene hiše, ki nimajo nobene slike,” razloži, ko nam predstavi atelje, ki je do zadnjega kotička napolnjen s pravljičnimi in optimističnimi podobami.

Tudi kopalnica je prostor navdiha: zasnovana je v prostorni sobi z balkonom, in v celoti odeta v zelene tapete. Pod prostostoječo kadjo je kot preproga položen kamen Verde Apia, prav tako zelene barve. “Želela sem zeleno kopalnico, čeprav ni moja najljubša barva, za večerno umiranje. Tu tudi meditiram, telovadim, se kopam … Centralna kad je umeščena točno pod svetilo: vsak človek izhaja iz centra. Center je pomemben. Jaz ga imam v kopalnici,” se posmeji Nataša.

Ostala oprema je izbrana skrbno: vsa vrata so ohranjena in restavrirana, svetila večinoma kupljena v ljubljanskih starinarnicah, nekaj kosov pohištva je družinska dediščina, nekaj izbranih pa je pripeljanih iz tujine.

Lastnica v stanovanju trenutno živi sama, saj hčerki študirata v tujini. Družinsko dinamiko nakazuje velika miza v dnevni sobi, saj je bil eden od ritualov prav skupno kosilo … “Meni je to stanovanje omogočalo, da sem lahko zjutraj delala v ateljeju, potem skuhala kosilo in preživela popoldne s hčerama,” se spominja Nataša in še doda, da verjame, da je lepo in spodbudno okolje pozitivno vplivalo tudi na njuno odraščanje.

V odgovor, ali je bila najprej kokoš ali jajce, pa pristavi: “V tem stanovanju sem najprej začutila svetlobo. S svetlobo pride tudi energija. Kasneje pa se je začelo kristalizirati: jasno, če si v prostoru, kjer se kreira, dela, riše … To se začuti.”

Natašo Menart lahko spremljate tukaj

Fotografije: Mateja Košir, Ambienti

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *