Obnove starih hiš so zanimive zgodbe, saj na novo podobo vpliva veliko dejavnikov, od začetnega stanja, okolja in obdobja nastanka pa vse do želja in možnosti lastnikov, kako intenzivno se podati v obnovo. Največkrat nastanejo močno posodobljene hiše, tako da od prvotne hiše ostane le še lupina. Hiša v Podplanini, zaselku ob hrvaški meji v dolini Čabranke, pa na prvi pogled vzbuja vtis, kot da se v njej zadnjih 150 let ni nič spremenilo …
Ljubljančanka Špela je želela uresničiti sanje, da bo nekoč imela staro hišo. Med oglasi je izbrala takega, ki je obetal res staro, kamnito hišo, daleč od gosto poseljenih območij. Zaljubila se je že v slike, ki jih je ponujal oglas; dostopna cena in srečanje s hišo v živo sta dokončno odločila, da je to tisto, o čemer je sanjala. Še danes je prepričana o tem.
Arhitekturna zasnova hišo uvršča med značilne kočevarske hiše, s kamnitimi stenami in lesenima zatrepoma; ne manjka niti lesen gank z balkončkom. Del je pozidan z opeko, kar je dodatek iz poznejšega obdobja. Čeprav je na portalu letnica 1842, ocenjujejo, da je hiša morda še dvesto let starejša. Hiša je uvrščena v kulturno dediščino.
V kleti je bil hlev s svinjakom, zdaj so v njem pomožni prostori. Pritličje je bivalno, nad njim pa veliko odprto podstrešje, kjer je lastnica uredila nekaj zasilnih ležišč za prijatelje.
Streha je puščala, pod je bil udrt, okolica hiše zaraščena, notri kup krame … Špela je pospravila za prvo silo in dobro leto preživljala konce tedna v »sanjski hiši«. Potem se je začela obnova, med katero so obnovili streho, zamenjali stavbno pohištvo in inštalacije, postavili nove stopnice, vgradili ogrevanje, pozidali od vlage poškodovan vogal in vgradili čistilno napravo.
Lastnica rada oživlja stare stvari, zato je obnovila vhodna vrata, sama je izdelala police in postelji; položila je opečnati tlak in prebarvala stene z apnenimi barvami.
Notranje opreme ni kupila, ampak je vzela tisto, kar je bilo uporabnega v hiši; nekaj je naredila sama, kak kos se je našel na kosovnem odpadu ali pri prijateljih, iz Ljubljane je pripeljala le pianino. Med drobnimi ostalinami so ljubki keramični lončki, iz katerih je naredila viseče svetilke.
Vesela je, da je našla dobrega kovača v bližini, ki je izdelal okovje po starih vzorcih.
Ker taki stari hiši ne moreš nadeti sodobne fasade z ometom, se je Špela odločila za izolacijo z notranje strani bivalnih prostorov. Izbrala je oblogo iz trstike, saj zagovarja uporabo naravnih materialov. Ko so se mojstri lotili apnenega ometa, jim je naročila, da robove in vogale sten in špalet naredijo »na okroglo«, torej zaobljene. Stene seveda niso najbolj ravne, tudi koti niso najbolj pravi …
Ko sem jo vprašal, kaj jo je vodilo pri obnovi, sem dobil zanimiv odgovor: »Zvestoba do hiše, hotela sem ohraniti vse, kar je bilo v njej zanimivega. Hotela sem se igrati …«
Fotografije: arhiv lastnice
