Nadgradnja Plečnikovega stadiona čaka na gradbeno dovoljenje

Načrte za posodobitev Plečnikovega stadiona bomo lažje razumeli, če najprej na kratko orišemo zgodovino njegovega nastanka.

0

V začetku dvajsetega stoletja sta bili v Ljubljani dve večji telovadni društvi, Orli in Sokoli. Njihovi člani so bili ljubiteljski športniki, ki se niso profesionalno ukvarjali le z enim športom, pač pa so izpopolnjevali svoja veščine hkrati v atletiki, gimnastiki, pa tudi skupinskih športih, kot je nogomet. Takrat so športna društva za svoje vaje in tekmovanja uporabljala provizorične prostore na prostem, a sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja sta obe društvi naročili svoje stalno vadbišče: Sokoli so svoj novi dom na Taboru zaupali arhitektu Ivanu Vurniku, Orli pa so se obrnili na Plečnika.

Stara gramozna jama med Dunajsko in Vodovodno cesto je bila izbrana za lokacijo novega vadbišča. Plečnik je svoj stadion zasnoval za izvedbo v fazah, saj je vedel, da finančno stanje društva ne bi preneslo izgradnje celega stadiona naenkrat. Finance za gradnjo so pridobili med drugim tudi z organizacijo loterije, kjer je bila prva nagrada Plečnikova Vila Stadion, ki še danes stoji v bližini.

Izvirni načrti za stadion, brez gloriete in paviljonov, Ilustrirani Slovenec, 1926, št. 8

Plečnik – tako kot Orli – svojega razumevanja športa ni videl v tekmovalnosti, pač pa predvsem v zdravem, z naravo povezanem načinu življenja. Kot bi rekli antični Grki, kot zdrav duh v zdravem telesu. Plečnik je zato vadbišče zasnoval po vzoru grškega stadiona – z ugreznjenim amfiteatrom v naravi, ki bi športnikom zagotovil primerne pogoje za vadbo in tekmovanja v istem okolju.

Fazno gradnjo obodnih zidov in tribun sta prekinili druga svetovna vojna in razpustitev društva Orli; a gradnja je po nekaj letih ponovno stekla – tokrat v drugačen namen. Za potrebe organizacije evharističnega kongresa so namreč z deli leta 1935 nadaljevali – stadion je bil preobražen v zunanji prireditveni prostor, Plečnik pa mu je na čelu dodal glorieto, ki je ena najbolj arhitekturno dovršenih entitet stadiona. Podobno je za Kongres Kristusa Kralja nekaj let kasneje dodal še dva manjša paviljona s terasama na severni in južni strani, ki dopolnjujeta celotno kompozicijo. In prav ta dvojnost kompozicije – posvetno in religiozno – ustvari izvirno, v svetovnem merilu edinstveno arhitekturo, na katero smo bili Slovenci dolgo ponosni.

Foto: MNZS in Šelhaus Edi

Tako je, tekom let, počasi nastajala celota: ljudski park, kjer se združujeta duh in telo; obkrožen z zelenjem, z nizko in z rastjem obdano stanovanjsko in izobraževalno arhitekturo. Stadion je bil leta 2009 razglašen za kulturni spomenik najvišje stopnje na nacionalni ravni; le 11 let kasneje, letos, pa ga je organizacija Europa Nostra razglasila za enega najbolj ogroženih arhitekturnih spomenikov.

Hiter propad

Stadion od leta 2008 ne obratuje. Preden je FIFA stadion zaradi dotrajanosti razglasila za neprimernega za organizacijo svojih športnih prireditev, je poleg Olimpije na bežigrajski zelenici igral tudi Interblock Ljubljana. Njegov lastnik, Joc Pečečnik, se je zavzel, da bo stadion obnovil; a njegovim načrtom za obnovo se je upiralo več akterjev. Stadion se je v tem času obrasel z zelenjem ter bil tarča vandalizma.

Aktualno stanje, kot ga je dokumentirala organizacija Europa Nostra, ki je stadion letos uvrstila med sedem najbolj ogroženih objektov arhitekturne dediščine v Evropi.

Po dvanajstih letih je Zavod za varstvo kulturne dediščine Pečečnikovemu projektu končno dodelil pozitivno mnenje, projekt pa je bil tudi prvič javno razgrnjen. Do gradbenega dovoljenja ga loči le še korak.

Nova realnost

Projekt, ki ga po zmagi na mednarodnem natečaju vodi nemški arhitekturni biro GMP (v sodelovanju s slovenskimi projektanti Elea iC), je bil pred tedni razgrnjen v javno razpravo.

Novi objekt predvideva obširno podkletitev stadiona, s kar petimi nivoji garaž oziroma tremi nivoji večnamenskih površin pod samim igriščem. Ob stadionu bo zrasla 17-nadstropna hotelska stolpnica in trije poslovni stolpiči. Stadionu (ki bo tekom gradnje zrušen in na novo rekonstruiran na vrhu garaže) pa bo dodanih nekaj nadstropji pod masivno streho.

Predvideni objekt predvideva podzidavo in nadzidavo stadiona ter umestitev kar štirih novih objektov v njegovo neposredno bližino, vizualizacije: GMP Architekten

Projekt, ki je sicer pridobil zeleno luč Zavoda za varstvo kulturne dediščine, pa ima več pomanjkljivosti, opozarjajo strokovnjaki. Prva je gotovo megalomanskost programov, ki se nakopičijo na sicer prijetno zelenem delu ljubljanskega Bežigrada: ob osnovni šoli in vrtcu, ob enem najlepše urejenih ljubljanskih otroških igrišč; ob stanovanjskih vilah in vrtičkih. Druga je popolno zgrešeno dojemanje pojma ‘obnova’: če bi Tromostovje, analogno, nadgradili v stanovanjski vila-blok na vodi, seveda to (kljub vsem ohranjenim kamnom, balustradam in prepoznavni geometriji), ne bi bilo več Tromostovje. In tretjič, in morda najpomembneje, Plečnikov stadion v svojem duhu nikoli ni bil stadion. Bil je ozelenjeni del mesta, kjer sta se krepila duša in telo. Z novim posegom pa bo postal zagrajeni del mesta, kjer se bo Plečnikov etos pokazal le skozi skromno razstavo, ki jo bo Pečečnik, mojstru na čast, umestil v del gloriete. Plečnikova dediščina bo – razen tistih nekaj kamnov in opek, ki se bodo skrbno restavrirani in postavljeni v popolnoma novo okolje – brez dvoma, uničena.

Fotografije: Muzej za novejšo zgodovino Slovenije, Europa Nostra, GMP Architekten

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *