Adaptacija tiskarske delavnice v simpatičen dom

V ljubljanski Šiški so se pred nekaj leti lotili prenove ene od starejših vrstnih hiš in se pri tem soočili z dejstvom, da se je dotlej v tem objektu izvajala obrtna dejavnost – v njem so ropotali tiskarski stroji. Kako je arhitektu Robertu Prašnikarju iz Studia.a+v, ob sodelovanju naročnikov in izvajalcev, uspela prenova, si poglejte v prispevku.

0

Vrstne hiše so zelo pogost način bivanja pri nas. Ponovadi so si podobne že po videzu, imajo enake gabarite in prostorsko razporeditev. Hiša, ki smo jo obiskali, pa že na zunaj odstopa od svojih sosed v nizu. Njeni lastniki so jo temeljito prenovili in jo karseda prilagodili svojim potrebam.

Hiša pred in med prenovo

Bivšo grafično delavnico so sprva želeli le energetsko prenoviti in v njej pridobiti bivalne prostore, a na koncu so se odločili za celovito prenovo. Zaupali so jo arhitektu Robertu Prašnikarju, bratu lastnice.

Sprva so podrli vse predelne stene in v objektu, postavljenem na šestih stebrih, ter prostore razporedili glede na lastne potrebe. Tlorisna površina objekta je namreč zelo majhna – skromnih 38 m2 – zato je bilo potrebno dobro premisliti vsak poseg. Objekt, delno podkleten, s pritličjem, nadstropjem in mansardo so še dodatno razširili s frčadama in s tem maksimalno izkoristili gabarit objekta. Poskrbeli so tudi, da imajo vsi prostori zadosti naravne svetlobe. V pritličju so zdaj urejeni bivalni prostori, nadstropje je namenjeno staršema, mansarda pa otrokom.

Hiša je opremljena v barvno zadržani lestvici, pohištvo pa je v večini izdelano po meri. V bivalnem prostoru pogled ukradeta kamin in z opeko obložena stena v jedilnici, ki v sicer sodobno opremljen dom vneseta čar in toplino.

Arhitekt se je v prenovi sestrine hiše še posebej angažiral in adaptacijo spremljal z budnim očesom in tako pravočasno odpravil morebitne napake. Svoje delo pa na splošno jemlje zelo osebno: “Ko pričnemo z ustvarjanjem, z neko osnovno mislijo, vedno nekako prisluhnemo željam naročnika, jih potem predelamo in jih preko nekega svojega videnja – v kakšnem tlorisu se mi sploh vidimo, v kakem objektu bi sploh želeli živeti – nato predstavimo. Ker, vsaj po našem mnenju v biroju, če se mi ne vidimo v objektu, da tudi mi ne moremo v njemu bivati, živeti, potem objekt še ni dovolj zrel, kar pomeni, da rešitev še ni tista prava.”

Arhitektura: Studio.a+v

Fotografije: Davor Podbregar

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *