Če se glavnina sodobnih prenov ukvarja z rušitvami, odpiranjem in združevanjem, pa je prenova šišenskega stanovanja prav nasprotno. Arhitekti iz biroja Obrat so raje dobro preučili skrite potenciale obstoječega stanovanja in z manjšimi prilagoditvami vanj vnesli popolnoma novo energijo.

Dvosobno stanovanje z 85 m2 je ob prvem obisku arhitektov delovalo dosti manjše. Dolg in ozek hodnik je povezoval skoraj nepregledno množico manjših niš, prostorov in shramb, stara logika razporeditve sob – dnevna soba na ulico, spalnice na atrij – pa je pomenila slabo osončenost bivalnih prostorov. A temačno in neizkoriščeno stanovanje je v sebi skrivalo ogromen potencial.

Stanovanje pred prenovo

Arhitekti iz biroja Obrat so ta potencial prepoznali in naročnikom predlagali le manjšo adaptacijo, zasuk tlorisa pravzaprav, ki je s svojo pronicljivo logiko v stanovanje vneslo več organiziranosti in svetlobe.

Največji del premisleka je šel v tlorisno razporeditev. V večji dnevni sobi, orientirani na ozko ulico, sta svoj prostor našli dve spalnici. Dodatno sobo so pridobili tako, da so prostor pregradili v liniji delitve večjega okna, ki ga niso mogli zamenjati za dva manjša – fasada hiše je namreč spomeniško zaščitena.

Kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo pa so organizirali v na novo združenih sobah ob mirnejšem notranjem dvorišču. Njihova jugozahodna orientacija je ugodnejša, pogledi pa se odpirajo na zelenje in nebo. Opremili so ju z opremo z vseh vetrov: v stanovanju se ohranjeni parket na ribjo kost in lončene peči mešajo z vintage, sodobno, podeželsko in minimalistično opremo. Ta kombinacija je ne le atraktivna na pogled, pač pa ustvarja novo meščanskost – klasično, a lahkotno; plemenito in preprosto hkrati. “Večina opreme ni drage, pač pa sta naročnika našla zanimive in ugodne kose, ki se lepo kombinirajo in ustvarjajo eleganten videz,” pove arhitekt Blaž Babnik Romaniuk.

Manjša adaptacija je rešila tudi problematiko servisnih prostorov: v bivši kuhinjski shrambi je svoj dom našla velika garderobna omara; majhna kopalnica pa je – razširjena na dolg hodnik – končno zadihala. S tem so arhitekti hkrati še skrajšali hodnik, ga optično razširili in ga spremenili v elegantno vhodno vežo.

Seveda takšna adaptacija ni bila možna brez rušitvenih del – padle so namreč tri manjše predelne stene -, a glavnina prenove se je zgodila na papirju: s posluhom za omejitve in kvalitete obstoječe arhitekture, ki se je v rokah arhitektov in z občutkom naročnikov enkratno zlila s potrebami in normativi sodobnega bivanja.

Arhitektura: Obrat d.o.o.

Fotografije: Janez Marolt