Lesena fasada? To so načini, kako jo lahko zaščitite …

»Nekoč je bil les povsem naravno obdelan – pred približno sto leti premazov praktično ni bilo. Uporabniki niso posvečali pozornosti estetskemu videzu lesenih oblog. Tudi če se je pojavila trohnoba, so les brez večje drame ali reklamacij zamenjali. To je sodilo v redni sklop vzdrževanja. Časa za vzdrževanje je bilo več in večina lastnikov je imela osnovna tehnična znanja in orodje, ki so jim to omogočala. Premazovanje se je v večjem obsegu začelo šele z uvajanjem lazurnih premazov po drugi svetovni vojni. Še posebej v šestdesetih in osemdesetih letih so bile priljubljene lak lazure – rjavi, rahlo prosojni premazi, ki so poudarjali strukturo lesa in njegovo naravno lepoto,« pojasni Miha Humar, predavatelj na oddelku za lesarstvo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in nadaljuje: »V zadnjem desetletju so se z razmahom gradnje pojavile tudi alternative, saj je postajalo moderno in povsem sprejemljivo, da les ostane neobdelan, v svoji naravni obliki. V zadnjih dvajsetih letih pa pri obdelavi lesa prevladuje estetski vidik in želja po stabilni, trajni površini. Analiza različnih tehnik je tudi tematika slovensko-italijanskega projekta WoodInnovate, ki ga koordiniramo na Univerzi v Ljubljani.«

V preteklosti so se v svetu uveljavile različne tradicije in rešitve za zaščito in premazovanje lesa, tudi glede na okoljske in geografske značilnosti območja. V Skandinaviji so na primer hišice prebarvane z barvo, ki pa jo ljudje vsako leto obnovijo in vzdržujejo. Vsako poletje teden dni posvetijo vzdrževanju lesenih premazov. V Sloveniji so bile tradicionalno hiše prebarvane le redko, pogosto tudi zaradi finančnih omejitev, kar je pripomoglo k ohranjanju naravnega značaja lesa.

Neobdelan les

V naravi lesa je, da naravno sivi. Marsikomu je všeč naravna evolucija videza lesa, izpostavljenega vremenskim vplivom. Sivina je naravna stopnja v procesu življenjske dobe lesa. To sivenje je naraven proces, posledica delovanja UV-žarkov in mikroorganizmov, predvsem gliv modrivk. Vendar pravilno zasnovana arhitektura lahko življenjsko dobo lesa bistveno podaljša. Ključno vlogo imajo detajli na stavbi: če ima objekt nadstrešek, kot je to tradicionalno značilno v Sloveniji, je lesena fasada precej bolje zaščitena pred neposrednimi vremenskimi vplivi. V takšnih pogojih lahko večina domačih lesnih vrst – smreka, macesen, pa tudi jelka in bor – brez večjih težav zdrži tudi 100 let. »Lep primer tega je stara Prešernova hiša z leseno, smrekovo fasado, staro približno stoletje, kjer je še danes videti, kako pomembna je dobra zaščita z arhitekturnimi elementi, kot je zatrep,« poudari sogovornik, a doda: »Vprašanje pa ni le trajnost, temveč tudi estetika. V določenem obdobju ljudem siva barva lesa, ki nastane kot posledica staranja, ni bila več všeč. Čeprav jo danes na primer na Veliki planini dojemamo kot nekaj pristnega in lepega, v urbanem ali vaškem okolju pogosto ni bila zaželena. Zato so začeli iskati alternative – načine, kako ohraniti naravni material, a hkrati nadzorovati njegov videz skozi čas.« Sivenje lahko sicer naravno pospešimo, s čimer zagotovimo bolj enakomeren videz fasade. To je mogoče z različnimi tehnikami, ki zajemajo bakrove in železove spojine. Inženir lesarstva ob tem opozori tudi na problematiko os v zadnjem času – če les ni zaščiten, lahko površino lesa erodirajo ose, ki celulozo na površini uporabijo za gradnjo gnezd. Še posebej jih privlači les nekaterih listavcev, na primer bukev.

Oljenje lesa

V nekaterih kulturah prisegajo na oljenje fasade. Tradicionalno se je uporabljalo predvsem laneno, v novejšem času pa tudi tungovo olje, ki pa ga je po navodilih treba obnavljati vsako leto oziroma na dve leti. Velik izziv pri oljenem lesu predstavlja požarna varnost, saj se z oljem premazan les hitreje vname, zaradi česar se požar bistveno hitreje razširi. »Pred 20 ali 30 leti so bila olja za zaščito lesa precej drugačna kot danes. Vsebovala so namreč sušilna sredstva, ki so bila pogosto na osnovi svinca. Ta so bila sicer zelo učinkovita, saj so zavirala razvoj gliv, a hkrati tudi okolju neprijazna, zato so danes takšne sestavine prepovedane. Posledično sodobna olja niso več tako učinkovita za zaščito lesa pred biološkimi vplivi. Pravzaprav lahko olje za številne vrste gliv predstavlja celo vir hrane, podobno kot so številna olja tudi hrana za nas. V praksi se zato pojavljajo primeri, ko so fasade, premazane z oljem, že po enem samem deževnem ali snežnem tednu dobile madeže oziroma lise zaradi razvoja mikroorganizmov,« svari sogovornik in doda, da so ob tem možnosti precej omejene, saj teh napak ni mogoče enostavno odpraviti. Pri tem opozori tudi na uporabo t. i. borove smole oziroma borovega katrana, ki je ostanek pri procesu kuhanja oglja. Po svetopisemskem izročilu je s tem sredstvom tudi Noe premazal svojo barko, saj je bila to v tistem času najboljša zaščita za les pred vplivom vode. Sogovornik pri tem opozori, da čeprav je katran naravnega izvora, to ne pomeni, da je okolju prijazen in da nima negativnih vplivov na okolje. 

Prekrivne barve

Nekateri se odločijo, da bodo les zaščitili z barvnimi premazi, ki pa zahtevajo pogosto obnovo. Gre za prakso, ki je pogosta tako v Alpah kot v Skandinaviji, vse pogostejša pa je tudi pri nas. »V starejši arhitekturi je bilo to precej razširjeno, nato je za nekaj časa zamrlo, danes pa se ta pristop ponovno vrača. Pri tem pa se pogosto pojavi vprašanje obnove. V preteklosti, denimo v 60. letih, so bili takšni premazi zelo obstojni, predvsem zato, ker so vsebovali različne (danes prepovedane) strupene učinkovine, ki so učinkovito ščitile les pred vremenskimi vplivi, glivami in škodljivci. Zaradi teh dodatkov so premazi zdržali bistveno dlje kot danes. Sodobna sredstva so zaradi okoljskih in zdravstvenih standardov precej bolj prijazna, a hkrati tudi manj obstojna. To pomeni, da je treba lesene površine pogosteje obnavljati, zaščita pa ni več tako dolgotrajna kot nekoč,« pove predavatelj z Oddelka za lesarstvo.

Termično modificiran les

Termično modificiran les pogosto obravnavamo kot novo lesno vrsto, ki ne potrebuje dodatne zaščite. Ideja termične modifikacije je, da manj odpornemu lesu spremenimo strukturo tako, da ga glive ne prepoznajo več kot vir hrane. Gre za les, obdelan pri temperaturi 160‒220 °C, brez kemikalij. Lesu s kontroliranim segrevanjem izboljšamo odpornost in sorpcijske lastnosti. Tudi s tem ne zaviramo naravnega sivenja lesa, zato pa je to bolj enakomerno, kot uporabne lesne vrste pa pri tem sogovornik navede smreko, jelko, hrast, bor, topol in jesen: »Termično modificiran les postaja vse bolj priljubljena izbira za fasade. Ne le da dobro izgleda, temveč mu postopek termične obdelave spremeni tudi barvo in izboljša njegove lastnosti, zaradi česar je zelo primeren za zunanjo uporabo. Predstavlja odlično alternativo klasičnim fasadnim materialom, saj lahko uporabimo domače, cenovno dostopnejše lesne vrste in jim s tem bistveno dvignemo dodano vrednost. Ena od večjih prednosti termično modificiranega lesa je tudi njegov videz – pogosto namreč spominja na eksotične vrste lesa. Tako lahko dosežemo prestižen estetski učinek, ne da bi bilo treba posegati po uvozu eksotičnega lesa, kar je tako ekološko kot tudi ekonomsko bolj smiselna rešitev.«

Karbonizacija lesa

V tujini se vse bolj uveljavlja tudi tretji tip lesenih fasad, kjer se les impregnira oziroma površinsko obdela z ognjem, pri čemer obstaja več različnih tehnik takšne obdelave. Prednost tega postopka je, da les ohrani naraven videz in ne deluje, kot da bi bil obdelan z dodatnimi zaščitnimi sredstvi. Zato pa je vprašljiva njegova dolgoživost, poudari sogovornik. »Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti pri takšnih fasadah, je, kako bodo izgledale po določenem časovnem obdobju. Primeri iz tujine kažejo, da se lahko površina začne luščiti, barva pa se sčasoma spreminja. Kar se tiče odpornosti: testi na smrekovem lesu kažejo, da lahko brez uporabe olj življenjsko dobo sicer podaljšamo za približno 50 % (z 1–2 let na 2–3 leta), vendar to še zdaleč ne pomeni, da dosegamo kakršnekoli standarde resne zaščite. Gre za korak naprej, a ne za dolgoročno rešitev,« opozori prof. dr. Miha Humar in nadaljuje: »Takšna tehnika se je v preteklosti uporabljala predvsem v vinogradništvu, kjer ni bilo boljših alternativ, a tudi tam ni bila posebej učinkovita. Danes jo nekatere organizacije priporočajo zgolj kot skrajno možnost, kadar ni drugih rešitev. Če želimo trditi, da je les res odporen, moramo to podpreti z ustreznimi podatki. Dodatno oljenje lahko življenjsko dobo nekoliko podaljša, morda za leto ali dve ob rednem vzdrževanju, vendar se takšni premazi s fasade sčasoma izperejo, zato učinek ni trajen.«

Impregnacija in biocidni premazi

Globinska zaščita lesa zagotavlja učinkovito zaščito pred glivami in insekti, saj se sredstvo veže globoko v strukturo lesa. Če je pravilno uporabljena, je ni treba pogosto obnavljati, njena učinkovitost pa lahko po testih traja tudi do 20 let. Njena glavna prednost je bistveno podaljšana življenjska doba lesa ter dobra zaščita konstrukcijskih elementov. Slabost predstavlja uporaba kemikalij, predvsem biocidnih učinkovin, ki so lahko škodljive za zdravje in okolje. Poleg tega les po obdelavi pogosto spremeni barvo, ki šele s časom preide v bolj naraven videz, zato je običajno potreben še dodatni premaz. Takšna zaščita se najpogosteje uporablja pri konstrukcijskih delih in fasadah, ki so izpostavljene bolj vlažnim pogojem.

Acetiliran les (kemična modifikacija)

Acetiliran les je les, ki mu je bila s kemično modifikacijo spremenjena celična struktura lesa. »Odlična alternativa, ki je sicer precej draga, a nudi izjemno odpornost in dolgo življenjsko dobo. Glavni kompromis je sprememba barve – les sčasoma pomodri, kar je naravni učinek obdelave. Kar zadeva odpornost, je material vrhunski, brez primere, in nudi odlično zaščito tudi v ekstremnih pogojih. Pomembno je, da nima negativnega vpliva na okolje, zato ga lahko obdelujemo brez skrbi za toksine ali škodljive snovi, in čeprav ne gre za »naravno« zaščito v smislu tradicionalnih olj ali impregnacij, ne škoduje okolju,« o tej tehniki pove sogovornik, a obenem opozori, da zaradi uvoza tovrstnega lesa iz Južne Amerike tudi metodo težko uvrščamo med okolju prijazne.

Fotografije: osebni arhiv prof. dr. Mihe Humarja, Shutterstock