Okoli 200 let stara kašča v Logatcu je navdihujoč primer, kako se dediščina lahko s strokovno prenovo preobrazi v sodoben interjer. Z veliko posluha do tradicije so jo spremenili v poslovni prostor, ki združuje preteklost in sedanjost – toplino lesa in tehnološko natančnost.
Ko je zdajšnji lastnik podedoval kaščo od očeta, je bila že deležna manjše obnove, sicer pa že od 60. let prejšnjega stoletja ni več služila svojemu namenu. »V prvem nadstropju je bila manjša mizarska delavnica za hišna popravila orodij, v njej je bilo skladišče, nekaj stare šare, pa tudi nekaj zanimivih predmetov, ki so z leti ostali tukaj od kmetijske dejavnosti. Pritličje je bilo precej vlažno, ni bilo hidroizolacije, nadstropja pa so bila suha, saj je bil v delavnici en star kiperbuš z dimnikom skozi streho. To ni zadostovalo za najine ideje in namene, zato sva šla v prenovo,« opiše začetno stanje lastnik Rok Mihevc. S partnerko Tadejo kadunc v stavbi sicer nista videla bivalnega potenciala, saj stoji ob preveč hrupni cesti, sta si pa predstavljala, da bi lahko postala delovni prostor. »Ker se oba ukvarjava z računalništvom, potrebujeva pisarno, in ker delava od doma, je bila to neka zanimiva priložnost, da tukaj združiva obnovo kulturnozgodovinske dediščine s tem, kar dejansko potrebujeva.«
K prenovi sta povabila arhitekta Aleša Hafnerja, ki je moral najprej definirati, s kakšnim objektom imajo sploh opravka. »Kašče so v osnovi objekti, kjer so lastniki hranili jestvine, pomembne za preživetje. Zato so bile največkrat ločene od osnovnih objektov. Včasih najdemo kašče kot posamezne prostore, posebej zaščitene, tudi v kmečkih domačijah. Osnovna značilnost je seveda to, da so bile zavarovane pred ognjem. To pomeni, da so imele največkrat obokane strope, železna vrata, železna polkna in take dostope, da ni bilo možno prav hitro priti zraven,« opiše arhitekt in doda, da je bila obravnavana kašča že večkrat prezidana. »V osnovi je bila dvoetažna, kar pomeni, da so bile v spodnji etaži hranjene tiste jestvine, ki so potrebovale bolj vlažno okolje, torej krompir, jabolka, zelje … V etaži nad njo, ki je bolj na suhem, pa so bili žita, moka in tiste stvari, ki so potrebovale sušno okolje.«
Pri projektiranju je arhitekt pazil na to, da so prenovo izvedli s kar najmanj posegi. Seveda so morali zagotoviti ogrevanje in sanitarne prostore, poleg tega je nova namembnost, kot sta si jo želela lastnika, zelo ustrezala danemu objektu. »Glede na to, da kašča vsaj v spodnjih etažah ni imela velikih oken, sodobna pisarniška dejavnost, ki poteka na računalnikih, pa tudi ne želi preveč svetlobe, je pravzaprav to čisto posrečena rešitev. Zato smo v spodnje prostore, ki imajo manj svetlobe, umestili pisarne z delovnimi mesti, medtem ko smo na dobro osvetljeno in zastekljeno teraso postavili sejno sobo, kjer je tako prijetno, da lahko potekajo sestanki na svetlem prostoru,« opisuje Hafner.
Ohranili so veliko lesenih elementov
Ker je bil objekt brez komunalnih priključkov, so morali pridobiti gradbeno dovoljenje ter ga priklopiti na vodovod in kanalizacijo. Sanirati so morali tlak in ga hidroizolirati, hkrati s tem pa so zaradi presežnih vrednosti radona, ki je prehajal iz kraške kamninske podlage skozi razpoke v objekt, izvedli še protiradonsko zaporo z odzračevanjem gramoza. Odločiti so se morali tudi, kaj od starega objekta ohraniti in kaj ne. Ostali so na primer kamnoseški izdelki, kovana vrata, kovane zaščitne mreže na oknih, ohranili pa so tudi veliko lesa. Ta je bil vgrajen pravilno, bil dobro prezračevan, kar pomeni, da lahko preživi več stoletij in je celo bolj trajen kot kakšen drug gradbeni material.
»Že v osnovi so stari objekti grajeni trajnostno, iz lokalnih materialov. To so kamen, opeka, les, kovine, skratka materiali, ki so nastali v bližini. Za razliko od današnjih časov, kjer mislimo, da moramo ves gradbeni materiali prepeljati vsaj tisoč kilometrov daleč, je bilo vse to nabrano v nekaj kilometrih okoli. In ravno tako velja za les. Večina slovenske pokrajine je pokrita z gozdovi in jasno je, da je les eden od osnovnih gradbenih materialov, ki so bili že skozi zgodovino uporabljeni za našo arhitekturo, in tudi danes ni dosti drugače. Pri takih objektih tako vedno ohranimo les, če je v primernem stanju za to, ali ga nadomestimo z novimi lesenimi elementi. Pri tem objektu imamo eno medetažno konstrukcijo iz lesa, kompletno ostrešje iz lesa, lesene stavbne obloge fasad ter seveda stavbno pohištvo, okna, vrata in opremo. Tako da imamo tukaj precej lesa in kar se je dalo, smo ga ohranili. Kar je bilo preveč dotrajano, da bi ga bilo mogoče ohraniti, pa smo nadomestili z ustrezno oblikovanimi replikami,« opisuje arhitekt.
Za replike lesenega opaža, oken, vrat, stopnišča in tudi kovinska vrata v srednji etaži sta poskrbela izkušena mizarja Janko in David Košnik, ki takole opisujeta postopek izdelave replik: »Najprej so seveda pomembne smernice in pogoji zavoda za varstvo kulturne dediščine. Potem pa z naročnikom pregledamo, kakšno funkcionalnost si želi. Če mora biti objekt izolativen, moramo replikam dodati izolativne moderne elemente, kot so na primer termopan tesnila. S tem pa ne smemo posegati v sam izgled okna. Bistvo replike je, da je čim bolj podobna originalu. Na objektu najdemo najbolj originalni element, na primer okno, ga premerimo, napišemo dimenzije, predvsem profilacijo, potem izrišemo delavniški načrt, dodamo izolativne elemente in šele potem ga izdelamo. Uporabimo seveda materiale, kot so bili v originalu. V tem primeru je bil to macesnov les, ker je zelo obstojen na vremenske razmere.«
Oprema je kombinacija starega in novega
Kašča je doživela še marsikatero drugo izboljšavo. Dodali so ji ogrevanje s toplotno črpalko, v pritličju, kjer je bila prej po tleh zbita zemlja, so zdaj položeni ročno izdelani italijanski tlakovci. Poskrbeli so za pravilno osvetlitev prostorov, v sobi z obnovljenimi lesenimi latami (okroglicami) so te uporabili kot nosilce za LED-trakove ter se tako izognili bleščanju med delom. Ker je lastnikoma blizu tehnologija pametnega doma, sta uredila platformo za hranjenje podatkov in krmiljenje pametnih naprav. S senzorji spremljata temperaturo v sobah, raven ogljikovega dioksida, radona, vlage in prašnih delcev. Skrbno sta načrtovala tudi opremo in dekoracijo – kombinacijo novih in starih kosov, za katere nista želela, da končajo na odpadu.
»En tak element je lesena delovna miza iz mizarske delavnice, ki je bila v prvem nadstropju. Zunaj imamo betonsko korito iz leta 1914, ki je bilo uporabljeno za napajanje živine. Potem imava skrinjo, ki je bila verjetno del dote, ko se je ena od gospodinj priženila k hiši, pa staro vojaško skrinjo dedkovega brata, ki je padel na Soški fronti in je potem prišla nazaj samo ta skrinja. Pri glavnih hodnih vratih imamo tudi stara kamnita korita, ki so verjetno nekoč služila za shranjevanje svinjske masti. Sedaj imamo v njih rože za dekoracijo,« naštevata lastnika.
Od novih elementov pa je posebej zanimiva pisarniška miza iz vezane plošče. Načrt zanjo so pripravili oblikovalci iz Anglije in je dostopen prek spleta. »Našla sva mizarja, ki nama je razrezal les za to mizo in sva jo potem sama sestavila. Dolga je 240 centimetrov in za njo lahko delajo štirje ljudje. Na sredini teče žleb, v katerega lahko spravimo vse kable in tako mizo uredimo, da se izognemo neki moteči navlaki, ki velikokrat bremeni pisarniške mize,« pove Rok.
Prenova trajala 7 let
Od idejne zasnove do zaključka prenove je minilo približno 7 let, rezultat pa presega zgolj novo uporabno vrednost za lastnika. S svojo osveženo podobo je zdaj nekdanja kašča še lepše povezana z mestom, v centru katerega se nahaja. »Prenova je trd oreh, ampak se s takim lepim izdelkom na koncu tudi splača. Sploh če v tem vidiš vrednost zase, za kraj in za svoje ljudi,« skleneta Rok in Tadeja, medtem ko arhitekt Aleš Hafner pristavi: »Moram reči, da se je v zadnjih desetletjih, kar se ukvarjam z dediščino, posluh za zgodovinsko arhitekturo povečal. Nekoč je bila stara arhitektura stigma, znak revščine. Danes se ta miselnost spreminja in se tudi mladi radi odločajo za to, da marsikaj obnovijo in mislim, da se s tega vidika naši dediščini pišejo boljši časi.«
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Fotografije: Rok Mihevc, Tadeja Kadunc
Sponzorirana vsebina
