Na prisojnem pobočju, izven območja strnjene gradnje, stoji hiša, ki povzema arhitekturni jezik okoliških senikov.
Za senike v alpskem svetu je značilna pravilna, podolgovata in ortogonalna oblika z enostavnim volumnom, praviloma členjenim na več polj. Čeprav je nova enodružinska hiša dosti večja od sosednjih gospodarskih objektov, pa dosledno povzema njihovo govorico. Fasada objekta je razdeljena na vertikalna polja v različnih materialih – lesen macesnov opaž, bela fasada, ozke vertikalne zasteklitve – ki ustvarjajo dialog tako z gozdom v ozadju kot tradicionalnimi objekti v ospredju.
Hiša, travnik in gozd
Do objekta dostopamo v izmaknjeni kleti, ki je v celoti vkopana. Tam parkiramo avtomobil in se po stopnišču vzpnemo v glavni, ortogonalni objekt. Tloris je razdeljen na tretjine: prvo tretjino zajemajo majhni servisni prostori – veža, sanitarije, garderoba, tehnični prostor in stopnišče. Drugi dve tretjini, v katere je umeščen velik in prehoden dnevno-bivalni prostor, pa sta popolnoma odprti.
Zračnost pritličja lahko pripišemo tako arhitekturnim kot oblikovalskim rešitvam. Velika terasa je v celoti postavljena za lesenimi slopi, ki podpirajo streho. Ta majhna bariera – vse skupaj osem igrivo razpostavljenih stebrov, ki posnemajo ritem dreves v sosednjem gozdu – nam daje vtis, da je terasa še vedno del notranjosti. Pogled – preko notranje opreme v naravnih in svetlih barvah, pa preko terase in dalje v okoliško hribovje – nam daje vtis prehodnega, brezmejnega prostora.
V mansardo so umeščene spalnice. Tudi tu je tloris povsem odprt, kar omogoča poljubno razpostavljanje sob, njihovo združevanje ali kasnejšo adaptacijo, ki bo sledila željam in potrebam družine.
Posebna pozornost je posvečena tudi pametni zasnovi hiše in maksimalne izkoriščenosti naravnih danosti lokacije: nagnjen teren preprečuje nezaželene poglede brez uporabe ograj, jugozahodna orientacija vseh prostorov v največji meri izkorišča naravno svetlobo in toploto, nadstrešek nad teraso, iz katerega se po potrebi spusti še dodatno senčilo, pa preprečuje poletno pregrevanje. Uporabljeni so tudi zgolj tradicionalni in lokalno prisotni materiali: les in omet za osnovni volumen ter kamen za servisni del in zunanjo ureditev.
Hiša v Zatolminu, čeprav stroge oblike, se tako ponaša z dinamičnim, brezmejnim in čutnim karakterjem.
Arhitektura: Studio ur.a.d.
Fotografije: Boštjan Kikelj
