Matej Blenkuš: »Hiše so postale bodybuilderji, ki se med seboj prerivajo za pozornost«

»Nesmiselno bi bilo trditi, da okolje, v katerem smo ves čas, na nas nima vpliva,« na vprašanje o tem, ali ima arhitektura moč spreminjati družbo, odgovarja dekan Fakultete za arhitekturo prof. mag. Matej Blenkuš. Seminar Blenkuš se namreč v sklopu Pregledne letne razstave projektov FA UL sprašuje o vlogi arhitekture pri sooblikovanju družbenih sprememb.

0
Foto: Ana Skobe

Te so nujne. Naše družbene vrednote se vse bolj izrazito zrcalijo tudi v arhitekturi. Individualizem, s katerim je prepletena naša družba, se odraža v enodružinskih objektih, ki kot mišičnjaki merijo svoje mišice. Dekan ljubljanske Fakultete za arhitekturo tako v arhitekturi kot v družbi pogreša solidarnost, strpnost, pripravljenost za sobivanje. Je res arhitektura orodje, ki lahko ustvari lepšo in prijaznejšo prihodnost za nas vse?

Kateri del prostora vas najbolj zmoti na poti v službo?

Na srečo se v službo peljem po dokaj urejenem delu, ob Ljubljanici in po Zoisovi cesti, saj prihajam s Prul. Moja pot je tako kratka in poteka čez enega od najlepših predelov Ljubljane. Na poti se srečujem s številnimi presežnimi arhitekturnimi deli, a tudi v tem arhitekturno kakovostnem okolju obstajajo posamezna nihanja. Moti me, da aktualna in deloma pretekla arhitekturna produkcija sama sebi ni sposobna postaviti mej v sklopu obstoječe tipologije. Med stavbami obstaja hierarhija, na samem vrhu so stavbe državnega pomena, medtem ko enodružinske hiše nimajo te vloge. V tem individualiziranem kapitalističnem svetu namreč poteka boj za pozornost tudi na ravni splošnega arhitekturnega tkiva, kamor spadata individualna in večstanovanjska gradnja. Moti me, da posamezne stavbe želijo preseči svojo vlogo v arhitekturni skupnosti. So bodisi preveč oblikovane, želijo izstopati s svojo pomembnostjo. Prav zato bi morali znati sami sebe omejiti v mejah posamezne arhitekturne naloge.

Zdi se, da je to posledica sprememb v našem dojemanju prostora. Je res tako?

Zagotovo. Urejenost mest v tradicionalnem prostoru je narekoval prazen prostor, okrog katerega je bilo nanizano tkivo hiš. Ena od teh je izstopala s svojo podobo in vsebino. Danes je pomen odprtega javnega prostora kot nosilca hierarhije povsem razvrednoten, zato se ta pomen išče na posamezni parceli. Hiše so postale bodybuilderji, ki se med seboj prerivajo za pozornost. Pri tem pa se izgublja vedenje, da so one v osnovi le fasada za prostor, ki je primarnega značaja. Tovrsten fenomen je mogoče razložiti tudi sociološko. Naša družba je namreč s kolektivnih vrednot prešla v individualne. Moja lastnina, moj napredek, moja kariera. Hiše pa so preslikava individualiziranega ega v družbi.

Matej Blenkuš, dekan ljubljanske Fakultete za arhitekturo. Foto: Fakulteta za arhitekturo

Ravno na to se nanaša moje naslednje vprašanje. Je arhitektura odraz vrednot, ki jih kot družba imamo? Hkrati pa tudi pomanjkanje posameznih vrednot, kot so strpnost, sobivanje …?  

Vsekakor, se strinjam. Pa tudi prepoznavanje pomena vključujoče družbe. Naučiti se moramo najti sinergijo med nami in doumeti, da različnost ni tisto, kar nas ločuje, temveč povezuje. Različnost, če je kakovostna, lahko postane pestrost in bogastvo, sicer pa postane zgolj MEJA. V arhitekturi in družbi je dandanes veliko preveč meja.

Naivni bi bili, če bi trdili, da zadnji dve leti nista vplivali tudi na arhitekturo. Kako po vašem mnenju se je v tem pandemičnem času spremenilo naše dojemanje prostora?

Prve odzive pandemije so govorile o pomenu parkov, zunanjih prostorov, ki ljudem ponujajo stik z naravo ob upoštevanju ukrepov. To je bila na žalost le faza začetnega navdušenja, ki je vlivalo upanje, da bomo na tem gradili tudi nadaljnji vrednostni razvoj. Danes, ko smo se vrnili v prostore in se lahko spet prosto gibljemo po parkih, razmišljamo bolj obrambno. Spet se osredotočamo na lastne potrebe za preživetje. S tem se vrneva nazaj na vprašanje individualne hiše. Stanovanje ni več dovolj, potrebujemo hišo z lastnim parkom, lastnim trgom, lastno delovno sobo. Pohlep po dobrinah iščemo na svojem, ne v družbi. Razočaran sem, da nismo skupaj spoznali, da bomo preživeli le kot skupnost. Če si bo vsak prilastil, kar misli, da bo za novo pandemijo potreboval, od sveta ne bo ostalo popolnoma nič. To spoznanje se kaže tudi v finesah pri arhitekturnem delu, pri željah naročnikov, pri načrtovanju stanovanjskih hiš itd.

Nekoč je bilo to povezovanje bolj izrazito, v zadnjih desetletjih pa je tega vse manj. Kako se pri tem razlikujemo od narodov, kjer so te kolektivne vrednote še vedno bolj izrazite? Morda Skandinavcev?

Težko govorim o pandemičnih posledicah v teh deželah, saj mi še ni uspelo govoriti s prijatelji, ki živijo na severu Evrope. Glede na zadnjih deset let pa lahko rečem, da tudi Skandinavija ni več tako skandinavska, kot je bila nekoč. Seveda pa na ravni strateškega načrtovanja še vedno posvečajo pozornost skupnim vrednotam, kot sta spoštovanje javnih površin in upoštevanje hierarhije javnega v primerjavi z zasebnim. Ko pa se preselimo stopnjo nižje, do individualnih pobud, pa so tudi oni prišli do faze dezidentifikacije. Tako se tudi pri njih postavlja vprašanje: »Kaj je v ospredju, hiša ali prostor?«

Menite, da lahko arhitektura spremeni svet, ali je to le utopična misel?

Verjetno kot pedagog v to verjamem še nekoliko bolj kot arhitekt. Naše študente in diplomante je treba opolnomočiti, da bodo te vrednote zrcalili tudi v svojem nadaljnjem delovanju. Kadar se bodo torej znašli na preizkušnji, bodo napeli vse moči, da bodo te vrednote poskušali uresničiti. Nesmiselno bi bilo trditi, da okolje, v katerem smo ves čas, na nas nima vpliva. Arhitekti in urbanisti nimamo vpliva le skozi besede, temveč predvsem neposredno skozi naše projekte. Kakovostno urejen prostor, kjer so razmerja med individualnim in kolektivnim smiselno urejena, bo vplival tudi na povečanje kolektivne zavesti in pomena o skupnem dobrem.

Nova zakonodaja v neki meri razvrednoti vlogo arhitektov pri procesu oblikovanja stavb. Zanimivo pa je, da se je arhitektom v bran postavila le strokovna javnost, širša družba pa je ostala tiho. Kaj menite, da je razlog za to?  

Arhitekturni proces je zelo dolgotrajen. Od trenutka, ko se nekdo zaveda, da potrebuje nov prostor, do trenutka, ko se v ta prostor vseli in začne v njem uživati, običajno mine več let. V hitrih ciklih političnega odločanja pa smo se osredotočili predvsem na kratkotrajne koristi. Tudi naši možgani v vsakdanjem odzivu na politiko delujejo kratkoročno. Vsi se znamo dobro odločiti, kaj nam bo koristilo čez dva meseca, medtem ko je o večletnih obdobjih težje razmišljati. Menim, da smo si nadeli časovne plašnice, kar pomeni, da so te teme postale nepomembne. Prav zato se javnost do teh vprašanj niti ne zna opredeliti. Če pa bi konkretno vprašali nekoga, ki se loteva gradnje hiše, ali bi načrt prepustil strojniku … Seveda bi vsak odgovoril, da ne. (smeh) A sprememba zakonodaje je predvsem simbolna in bo vidna pri večjih projektih, kjer so se že pokazale posamezne anomalije.

Kaj sami pogrešate v slovenski arhitekturi?

Ne prav veliko, sploh če je govora o arhitekturnih presežkih. Lahko smo izjemno ponosni na našo arhitekturno produkcijo, saj tudi znotraj ekonomskega sistema, v katerem živimo, dosegamo zavidljivo raven. Seveda so narodi, ki precej več vlagajo v kakovostno arhitekturo, bistveno pred nami, a glede na kontekst, v katerem delamo, smo izjemno dobri. Morda bi nek odličen slovenski objekt sredi Züricha ostal neopažen, v našem okolju pa pride toliko bolj do izraza.

Kaj pa v arhitekturnem izražanju širše družbe? 

Pri tem pa pogrešam sposobnost slovenskih arhitektov, ki ustvarjajo na najvišji ravni, da bi znali najti način, s katerim bi kakovost razpršili tudi znotraj širše produkcije. Povprečna slovenska gradnja je na žalost še vedno podpovprečna, a za to bodo potrebne spremembe znotraj širše družbe. Dobro je ljudi ozavestiti, da lahko arhitekta vključijo le v svetovanje, saj že s tem bistveno pripomorejo h kakovosti objekta in vplivajo na kakovostno umeščenost v prostor. Tudi terapevti in zdravniki lahko zgolj s svetovalnimi urami pripomorejo k boljšemu načinu življenja posameznika, čeprav ne gre za več ur trajajočo operacijo. Tako je tudi v arhitekturi. Že svetovanje je lahko bistvenega pomena za širjenje kakovosti tudi pri vsakdanji gradnji.

Se sploh zavedamo, da je odločitev o oblikovanju bivalnega prostora verjetno ena od najpomembnejših odločitev, ki jih bomo v življenju sprejeli? 

Gre za zahtevno vprašanje, saj posega tudi v območje psihologije. Dejstvo je, da odločitve, ki jih sprejmemo tudi sami, vrednotimo precej manj kritično. Če si sami izrišemo lastno hišo, bomo težko priznali lastne napake. Če to vsaj deloma prepustimo strokovnjakom, bomo kritični vsaj do njihovega dela in končni rezultat bo boljši.

Prejšnji članekNajlepše sodobne podeželske hiše pri nas
Naslednji članekKako se znebiti slabih vonjav v vašem domu?
Milenijski metulj, razpet med novinarstvom in arhitekturo. Arhitektka po študiju in novinarka po duši, ki ves prosti čas preživlja v naravi, večere pa ob iskanju inspiracij za nove projekte. Njeno življenje je gibanje, mirovanje ji je tuje. Ko zaključi s prenovo predsobe, že se loti postavljanja DIY mačjega praskalnika in sočasno išče ideje za namizni aranžma. Recept za srečo: velika lesena jedilna miza za druženja in pasje dlake.
0 komentarjev
Inline Feedbacks
Poglej vse komentarje