Najboljša slovenska arhitektura leta 2019: šport kot gonilna sila razvoja

Leto 2019 je slovensko leto športa. Spomnimo se le nedavnih uspehov Primoža Rogliča in slovenske odbojkarske ekipe; včeraj pa so priznanja Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije podelili kar trem športnim objektom - in njihovim arhitektom.

0

Zbornica za arhitekturo in prostor vsako leto podeli nabor nagrad ne le enkratnim objektom, pač pa tudi zavzetim arhitektom. In čeprav letos nista bili podeljeni ne Zeleni svinčnik za trajnostno, sonaravno gradnjo, niti Zlati svinčnik na področju prostorskega načrtovanja, pa so zato ostale podeljene nagrade več kot kompenzirale za na videz zanemarjeni trajnostni in prostorski razvoj.

Zdrav duh v zdravem telesu – in v zdravi arhitekturi

Vsem podeljenim nagradam je letos skupno eno – nagrajujejo arhitekte in arhitekture, ki na prvo mesto postavljajo zdrave in prijetne bivalne, delovne in prostočasne prostore. Tako je šla nagrada poslovni stavbi, ki – navkljub njeni neposrečeni legi na križišču prometnih cest – v notranjosti ustvarja “presenetljivo prijetno” delovno okolje, in “uporabnikom zagotavlja kakovostna srečanja in druženje.” Komisija poudarja še od resursov neodvisno bogatost arhitekture, ki “utrdijo misel, da izbira dragih materialov in bohotnih konstrukcijskih rešitev ni nujno pogoj a dobro izvedeno arhitekturno stvaritev.”

Zlati svinčnik za odlično izvedbo

(komisija: Blaž Budja, Maja Ivanič, Suzana Simič, Ivana Žalac; skrbnica: Dunja Šutanovac)

Telovadnica Stražišče
Arhitekti: Aleš Vodopivec, Uroš Razpet, Gašper Medvešek, Karin Rožman, Matej Delak

Telovadnica Stražišče stoji obkrožena z ikonično lokalno arhitekturo – s stražiškim velodromom na eni strani, osnovno šolo arhitekta Danila Fürsta na drugi, cerkvijo sv. Martina na tretji -, hkrati pa je postavljena v naravo, med otroško igrišče, športne površine in park. Sama stavba se na vse tri navezuje, odpira, prepušča poglede skozi sebe, a hkrati ohranja lastno arhitekturno identiteto. Materialnost fasade – elegantna igra lesenih letvic in brisolejev – ter logična, ostalim objektom nepodrejena umestitev v brežino terena, telovadnico delajo prepoznaven element v prostoru.

Posebno izstopa notranjost: iz telovadnice se nam namreč odprejo pogledi na velodrom, na naravo in spremenljivo nebo; hkrati pa nas ovije leseni kokon, v katerem se počutimo varne in vitalne. V leseni strop so arhitekti premišljeno umestili svetila in elemente prezračevanja in tako zagotovili zdravo športno udejstvovanje šolarjem in zunanjim obiskovalcem.

Velodrom in atletska dvorana
Arhitekt: Marjan Zupanc

Velodrom ima v naboru arhitekturnih nalog posebno, skoraj mistično antično mesto, gre namreč za poligon, kjer človek popolnoma ukroti športni rekvizit in mu odvzame siceršnje vsakdanje bistvo. Pot od A do B kar naenkrat postane krožna, kolesarji pa postanejo nekakšni gladiatorji, ki s surovo močjo presegajo najvišje možne hitrosti in obenem nudijo gledalcu teatralno igro mačke z mišjo. Po krivulji se namreč podijo s kolesi brez zavor in prostega teka.

Leta 1996 zgrajeni, edini pravi slovenski velodrom že več kot 20 let nudi oporo in razvoj poletnemu športu, ki ga v Sloveniji, sploh v zadnjem času, povzdigujemo na raven nacionalnega, podobno kot alpsko smučanje.

Kompleks na krajinsko občutljivem stičišču gozdnega roba in obrečne ravnice je ohranil vsa drevesa, ki ustvarjajo kuliso tej preprosti, a hkrati enkratni arhitekturni školjki. Objektu se namembnost lahko z montažnimi elementi tudi spremeni (postavijo se tribune, kontejnerske oblačilnice ipd.), po dogodku pa znova postane odprt športno-krajinski park, ki ga lahko obiskovalci uporabljajo za kolesarjenje, pa tudi za igre košarke, rokometa, odbojke. Membranasta streha, ki se lepo zlije z novomeško gričevnato pokrajino, športnikom zagotovi idealne pogoje za vadbo tudi izven sezone.

Športni center Trebelno in dozidava šole
Arhitektka: Mojca Gregorski

Dozidava osnovne šole Trebelno je zagotovila potrebne pogoje za ustvarjalno delo učiteljev in razvoj otrok, hkrati pa v vasi ustvarila nov trg, ki lahko služi za zbiranje, posedanje ali zunanje dogodke. Prijazen in spodbuden ambient, ki ga je arhitektka ustvarila z igrivo notranjo opremo, ustvarjajo zaposlenim in otrokom prijazen in spodbuden učni prostor. Dodano vrednost v kontekstu trajnostne gradnje pa prinašajo tudi nove lesene fasade, ki se elegantno, nevsiljivo vključujejo v vaško okolje.

Poslovni center Vrelec
Arhitekti: Andrej Strehovec, Robert Potokar

Na relativno ozki parceli, skoraj popolnoma obdani s prometnimi cestami Rogaške Slatine, je zrasla nova poslovna stavba. Težki robni pogoji so bili za arhitekte odlično izhodišče za zasnovo kvalitetne arhitekture. V notranjost pomaknjeno pritličje ustvari zadosten odmik do ceste in del svoje površine odstopi javnim peš površinam; v les oblečena fasada deluje prijetno tudi za meščane; medtem ko se iz oken, obrnjenih proti mestu, obiskovalec lahko naužije prelepih razgledov.

Poslovni prostori podjetniškega inkubatorja, ki domuje v stavbi, so preprosti, prilagodljivi in pripravljeni za ustvarjalne posege uporabnikov; sama stavba pa je postala prepoznavni del Rogaške Slatine.

Center slovenske Istre Ankaran
Arhitekti: Mitja Zorc, Katja Ševerkar, Miklavž Tacol, dr. Dušan Stuper

Komisija je arhitekturi Varstvenega centra v Ankaranu podelila posebno priznanje: za dosledno, a skromno oblikovanje; za zdrav bivalni prostor, povezan z naravo.

Častna članica ZAPS: Anja Planišček

Častna članica Zbornice za arhitekturo in prostor je letos postala mag. Anja Planišček. Komisija ji je nagrado podelila za družbeno angažirano udejstvovanje v arhitekturi, posebno v povezavi s stanovanjsko politiko in ohranjanjem arhitekturne dediščine obdobja po drugi svetovni vojni, ter delovanje na področju razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči v Afriki. Sicer pedagoginja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, njeno delo presega običajne pedagoške omejitve, saj mladim arhitektom omogoči, da se vpnejo v družbeno angažirano arhitekturno dejavnost in na lastni koži spoznajo, da je preživetje stroke odvisno od preživetja družbe. To pa omogočajo le vzajemnost, solidarnost in povezovanje, ne pa tržno naravnana arhitektura.

Pod njenim mentorstvom so skupine mladih študentov z lastnimi rokami pomagale zgraditi že šest izobraževalnih in družbenih objektov v revnih predelih afriških držav; skupaj z raziskavami, opravljenimi na njenem seminarju, pa opozarja na neučinkovito in pasivno stanovanjsko politiko države in predlaga izvedljive alternative, kot je npr. stanovanjsko zadružništvo.

Platinasti svinčnik: doc. Nande Korpnik

(komisija: Karla Jankovič, Andrej Mlakar, izred. prof. dr. Metka Sitar, skrbnica: Dunja Šutanovac)

Platinasti svinčnik se podeli članu ZAPS za avtorjev obsežni opus in vrhunske dosežke na področju arhitekture, krajinske arhitekture ali prostorskega načrtovanja. Letos ga je podelila doc. Nandetu Korpniku.

Arhitekt Nande Korpnik je predstavnik srednje generacije arhitektov, ki so se kmalu po študiju arhitekture konec devetdesetih let preteklega stoletja na Univerzi v Ljubljani pogumno podali na samostojno ustvarjalno pot. Nande Korpnik od leta 1990 deluje v svoji arhitekturni pisarni v Celju in s svojim delom opazno posega v slovenski prostor, v katerem raziskuje, snuje, izvaja in preverja kakovost in odzivnost svojega dela.

V obsežnem opusu raznolikih arhitekturnih del, ki predstavljajo vrhunske dosežke doma in v širšem prostoru, sta značilno prepoznavni tudi poslovni stavbi, uvrščeni v nacionalno selekcijo za mednarodno evropsko nagrado Mies van der Rohe. To sta leta 1998 nominirani razstavni prodajni avtosalon Integra v Mariboru in leta 2004 nominirana poslovna stavba Menerga v Mariboru, ki je leta 2008 prejela evropsko nagrado Green Building za energetsko učinkovit objekt. Svoja realizirana dela redno razstavlja na vabljenih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini.

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *