Hiša v Lenartu: prijeten dom za štiričlansko družino

Mlajši par iz Lenarta, Ivana in Simon, sta kmalu po rojstvu sina spoznala, da želita svoj dom urediti v novi hiši, za otroke in zase. Na srečo sta imela možnost, da sezidata hišo na zemljišču njegovih staršev.

0

Ivana in Simon Bračko sta prej živela pri starših v mansardi. Potem pa se je njuna družina razširila in začela sta razmišljati o svoji hiši, o tem, da bi otroci imeli svoje sobe. Zidati sta začela aprila 2016, kar se je dalo sama in s pomočjo sorodnikov, in se za Miklavža istega leta že vselila. Sicer na objektu še ni bilo fasade, vendar so bili notranji prostori končani in opremljeni. Za pohištvo sta se odločala skupaj, Ivana je prispevala ideje, Simon pa je potem pohištvo iskal v trgovinah, se dogovarjal z mizarji in vse organiziral, med drugim tudi veliko kvadratno jedilno mizo, za katero brez težav postavijo osem stolov, saj se radi družijo in gostijo prijatelje.

Težave z vlago

Na začetku je bilo življenje v 140 kvadratih, kolikor meri hiša, sila prijetno in brezskrbno, a kot je značilno za novogradnje, ki zaradi doseganja čim manjših temperaturnih izgub zelo dobro tesnijo, so se po nekaj letih začele pojavljati prve težave – pretirana vlaga in slab zrak v prostorih. Rešitev so našli v prezračevalnem sistemu z rekuperacijo.

»V hiši je bil čisto drug zrak kot zunaj. Malo se je tudi že kazala vlaga. To se je videlo v vogalih, najbolj pa na oknih. Okna so bila vsako jutro mokra od spodaj. Tudi kopalnica je bila problem, sploh ko so se šla dekleta tuširati, takrat ogledala nekaj čas nisi mogel uporabljati,« pripoveduje Simon, Ivana pa doda, da so bile težave tudi v likalnici, saj sama zelo rada lika. »Verjetno sem ena izmed res redkih žensk, ampak rada likam. Zvečer, ko so otroci zaspali, sem jaz šla likat. Seveda sem si vrata malo priprla, da se ne bi ravno slišalo od likalnika, od kakšnega udarca in dejansko je bilo notri tako zatohlo od tiste pare, vroče. Po navadi sem kar po parih minutah morala iti malo ven, da sem se predihala, pa nazaj noter.«

Voda gre v zidove

Milan Kuster, direktor podjetja Lunos opozarja, da »štiričlanska družina na dan spusti v zrak od 10 do 15 litrov vode. In ta količina vlage, vode v kapljicah se mora nekje absorbirati. In po navadi gre v zidove. Če mi zraka neprestano ne izmenjujemo, torej če hiša ne diha, potem je samo vprašanje časa, kdaj bo količina vlage v zidu tako velika, da bodo zidovi zacveteli. In to je potem začetek plesni.«

Pri sodobni gradnji, ki je zastavljena tako, da je čim bolj zrakotesna, da prihrani čim več energije – okna tesnijo, fasade so debele – te izmenjave zraka ni, ustvarimo pa jo lahko prisilno.

»Lunos je nemška multinacionalka s 70-letno tradicijo. Oni so začeli razvijati decentralne prezračevalne sisteme, kjer lahko kontrolirano izmenjavamo količino zraka, kjer lahko merimo vlago, temperaturo, PPM delce, se pravi, vrednost CO2 napram kisiku.«

Povezane rekuperatorske enote

Sestavni deli prezračevalnega sistema so rekuperatorske enote, najbolj poznana je e2, ki jih je treba smiselno razporediti po posameznih prostorih. Te enote so povezane, vedno delujejo v parih, sinhrono. Torej če piha ena noter, piha druga ven in se ta zrak izmenjuje v celotni kubaturi sobe.

»Sistem samodejno meri vlago, temperaturo, boljši modeli tudi vrednosti ogljikovega dioksida v primerjavi s kisikom in temu prilagaja svoje delovanje. Hkrati pa ima uporabnik možnost številnih nastavitev. Recimo, če imate praznovanje rojstnega dne in bo v dnevni sobi 20 ljudi, takrat se nastavi na funkcijo ‘party’ in bodo te izmenjave močnejše. Potem imamo režime, ki so primerni za nočni počitek in so prilagojeni na manjšo izmenjavo zraka in seveda tudi bolj neslišno delovanje,« pojasnjuje Kuster in doda, da lahko tak prezračevalni sistem vgradimo med gradnjo nove hiše ali med prenovo starejšega stanovanja ali hiše.

To je to!

Bračkovi danes težav z vlago in plesnijo nimajo več. Zjutraj je zrak svež, okna so suha, v likalnici lahko Ivana vztraja neprekinjeno več ur.

»Razlika je bila vidna že naslednje jutro, ko sem stopila v sinovo otroško sobo. Ko sem stopila noter, se je čutil tisti sveži zrak. Najprej sem pomislila: ‘Joj, okno sem pozabila včeraj zapreti, preden je šel spat,’ ampak je hkrati bilo toplo. Potem pa sem ugotovila: »Ja, to je to.« Prezračevalni sistem je takoj z odliko začel opravljati svoje delo!  

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *