Prebivalci otoka Pag hišo nad Staro Novaljo ljubkovalno kličejo 'majhna škatla'. Hiša jih preseneča, a jih hkrati navdaja s ponosom, saj tudi v njeni sodobni obliki prepoznajo svojo lokalno tradicijo: "Kot da bi tu stala od vedno."
Hiša je zasnovana za poročeni par, ki tu biva vse leto, a ju pogosto obiščejo odrasli otroci in prijatelji. Arhitekti iz biroja LOG-URBIS pravijo, da so jima zasnovali hišo, ki je hkrati “prostor mirnega družinskega življenja ter prizorišče nepozabne zabave.”
“Poskusimo spregledati predsodke o tem, kako bi hiša morala izgledati, naše rutine, naše navade. In se osredotočimo samo na tisto, kar je nujno, na tisto, kar predstavlja kvaliteto življenja. Danes, bolj kot kdaj koli iščemo intimni raj … dobro energijo prostora … simbiozo z naravo … navdihujoče okolje za naš vsakdan … občutek lahkosti bivanja … otok optimizma. In hiša? Hiša zraste iz svojega konteksta. Fizično zagotovimo le, kar je res nujno. Skromno, umirjeno in nevsiljivo. Okvir za izkušnjo in občutenje narave ter otoka,” v eseju o hiši, zgrajeni leta 2014, zapišeta avtorja arhitekture, Tea Hrovat in Radovan Šobat.
Sodobna izvedba tradicionalne zasnove
Prehistorične mediteranske kulture, ki so otoke naseljevale nekje v bronasti dobi, so svoje hiše gradile okoli odprtega atrija, zaščitenega pred poletno pripeko in močnimi zimskimi vetrovi. Atrij je bil namenjen kuhi in dnevnemu bivanju, okrog pa so se nanizale pokrite spalnice, shrambe in prostori za živali. Kot mnoge tradicionalne sredozemske hiše, je tudi sodobna hiša na hrvaškem otoku Pag zasnovana atrijsko: v njeni sredici raste mogočna, stara oljka. Okoli zastekljenega atrija so nanizani vhodni, dnevni in spalni prostori, ki se povezujejo z osupljivim pogledom proti morju.
Kockasta hiša, za katero se na eni strani zdi, kot da je nežno položena v teren oziroma ga celo prelebdi, se na drugi strani v taisti teren ostro zareže. V tem delu se osredišči tisto pravo srce hiše: kuhinja. Le-ta, zelena, položena v praznino bele kocke, je umeščena med dva zunanja prostora: atrij z oljko na eni in zunanjo jedilnico (z drugo, letno kuhinjo) na drugi strani. A četudi je kuhinja umeščena v zaledje hiše, kuharji in obedovalci niso prikrajšani za čudovit razgled: preko zastekljenega notranjega atrija nam pogled seže preko dnevne sobe, na leseno teraso in naprej na Staro Novaljo in Jadran.
V pol vkopani etaži ni bivalnih prostorov, pač pa tu najdemo prostor za užitek: vinska klet, domači wellness s fitnesom ter ozek plavalni bazen na prostem.
Tudi okolica je enkratno urejena: hiši, ki je potisnjena na zgornji rob parcele, sledi terasasto urejen vrt, ki bo, ko se bo avtohtona vegetacija razrasla, spojil z okolico. Med terasami vodijo strogo tlakovane poti, ki se prav arhitekturno upirajo tej naravni bujnosti terena in mu včasih sledijo, drugih ga prelebdijo in se tretjič vanj vkopljejo.
Hiša Oljka je hiša dvojnosti in kontrastov. Je zelo izčiščena v svojem izgledu, a kompleksna v zasnovi. Je racionalna v tlorisu, a bogata v izkušnji. Je sodobna v obliki, a tradicionalna v izbiri materialov. Navzven introvertirana, znotraj ekstrovertirana. Kompaktna in zaprta fasada v sebi skriva minimalistično oblikovan dom, ustvarjen za uživanje v trenutku – v pogledu, v svetlobi, v senci, v vremenu, v letnem času; v družbi, v samoti.
“Snovanje te hiše je bila štiriletna pustolovščina. Harmonično smo sodelovali z naročniki in izvajalci in na koncu dobili najboljši kompliment, ki ga arhitekt sploh lahko dobi: ‘Moja hiša je moja duša,'” še zaključijo arhitekti.
Arhitektura: LOG-URBIS
Fotografije: Robert Leš
