Zasidrana v tradiciji: enodružinska hiša nad dolino

Ko se je zakonskemu paru rodila druga hči, sta sklenila pognati korenine, sezidati hišo. Kupila sta parcelo, v več pogledih idealno: na pol poti med obema paroma starih staršev, s čudovitimi razgledi na Savinjsko dolino ter z dovolj prostora za vse družinske prostočasne dejavnosti.

0

K sodelovanju sta povabila prijatelja, arhitekta Bora Pungerčiča, in skupaj so zasnovali hišo, ki se lahkotno usidra v svojo okolico in ki hkrati družini ponuja številne kotičke za aktivno preživljanje prostega časa.

Hiša v svoji obliki in materialnosti posnema svoje tradicionalne savinjske sosede: z betonskim pritličjem se trdno usidra v rahlo padajoče pobočje, na katerem stoji; z veliko strešino s kar 45° naklonom kljubuje teži snega; lesena mansarda pa kot mehka sredica uravnoteža vse silnice, ki delujejo na hišo.

Ob glavnem objektu sta postavljena še dva pritlična, servisna: v prvem se nahajajo pokrito parkirišče za avtomobile, delavnica in kurilnica; v drugem, postavljenem naknadno, pa tesarska delavnica in prostor za hrambo strojev in opreme. Na kar tri tisoč m2 veliki parceli so trije objekti združeni v razgiban ansambel, ki tvori raznolike zunanje ambiente.

Družina je poleg običajnega nabora prostorov (ter vseh že omenjenih servisov in delavnic) želela še kopalnico s savno, dva ločena delovna prostora, velik utility ter štiri spalnice. Arhitekt jih je kot tetris belih sob razporedil v leseni volumen hiše; a še vedno ohranil dovolj prostora za kar trovišinski prostor dnevne sobe. Le-ta postane srčika hiše; ne le funkcionalna, pač pa tudi oblikovna. Ponuja nam pregled skozi vse tri etaže, na konstrukcijsko logiko hiše, na stropne nosilce, na lesene obloge; hkrati pa nas tektonika velike, masivne strehe trdno prizemlji in usmeri naš pogled navzven, v pokrajino.

Ne smemo spregledati, da je hiša zaživela hkrati s svojo zunanjo ureditvijo. Poleg lično urejenih vrtnih poti na parceli najdemo še tradicionalne lesene detajle: stene lope, gosto mrežene, ki nas spominjajo na detajle kozolcev toplarjev; preprosto parcelno ograjo; masivne podpore za vrtne vzpenjavke. Kakopač, hiša za entuziastičnega tesarja je oda lesu: njegovi nosilnosti, trajnosti in lepoti; ter oda tradiciji, zapisani v leseni slovenski arhitekturi.

Arhitektura: BOAR + PESA (Bor Pungerčič u.d.i.a., Petra Stojsavljević u.d.i.a.)

Fotografije: Lara Žitko

Prejšnji članekLjubljansko stanovanje z užitkarsko teraso
Naslednji članekItalijanska vila: lepotica iz Vareseja
Notranja oblikovalka, ki rada izkuša, opisuje in oblikuje lepe prostore. Ceni kvalitetno oblikovanje, dobre zgodbe in raznolike stile, ki jih srečuje na svoji profesionalni poti. Dosegljiva na spodnjih kontaktih:
0 komentarjev
Inline Feedbacks
Poglej vse komentarje