Le malokateri slovenski mizar se lahko pohvali z nastopom na olimpijskih igrah. Anton Kosmač iz Hotavelj v Poljanski dolini je eden od teh. Nekdanji olimpijec, ki je Slovenijo zastopal na maratonski preizkušnji v Riu 2016, je namreč vse od malih nog povezan z lesom, k mizarstvu pa se je vrnil tudi po končani profesionalni športni poti.
Odraščal je na kmetiji v Hotavljah, majhni vasi v Poljanski dolini v osrčju Škofjeloškega hribovja. Njegov rodni okoliš je obdan z gozdom, zato ga ljubezen do lesa spremlja že od malih nog, čeprav se v njegovi družini nihče ni ukvarjal z mizarsko dejavnostjo.
So pa zato imeli v domači hiši veliko kosov starega stilnega pohištva, ki jih je v začetku minulega stoletja izdelal lokalni mizar. To je Antona navduševalo že v otroštvu, občudoval pa je tudi sosedovo delavnico, v kateri še danes izdelujejo stopnice.
»Vseskozi sem se navduševal nad starimi tehnikami mizarstva. Neverjetno se mi je zdelo, kako in s kakšnim orodjem so včasih izdelovali detajle na pohištvu in kakšne mojstrovine so izdelali. Velik navdih mi je bila tudi sosedova mizarska delavnica, kjer izdelujejo stopnice,« pojasni Anton, ki ga je tudi to med drugim spodbudilo, da je dokončal Srednjo šolo za lesarstvo v Škofji Loki.
Po končani srednji šoli se je za osemnajst let zaposlil v večjem podjetju, doma pa si je uredil mizarsko delavnico, kjer je v popoldanskem času restavriral staro pohištvo. S tem si je pridobil veliko izkušenj in pobliže spoznal številne vrste lesa. A že vse od osnovnošolskih let je posebno mesto v njegovem srcu predstavljal tudi tek.
Orodje začasno postavil v kot
Z njim se je resneje začel ukvarjati pri 21 letih, in vse dokler je tekel na rekreativni ravni, je svojo ljubezen do športa brez težav združeval z mizarskim poklicem. A ne za dolgo, kot pojasni, je orodje kmalu postavil na drugi tir:
»Tekaški rezultati so bili vedno boljši in odločil sem se, da se teku posvetim profesionalno, mizarstvo sem za nekaj let postavil na drugo mesto. Maraton je zahteval trening dvakrat dnevno, vsak dan pa sem pretekel od 20 do 30 kilometrov. Nastopil sem na vseh velikih svetovnih tekmovanjih, evropskih in svetovnih prvenstvih, tudi na olimpijadi v Riu 2016. Po olimpijskih igrah sem končal profesionalno športno pot in se posvetil mizarstvu.«
Takrat sta prednost pred tekom dobila družina in delo. Ko je tekaške čevlje obesil na klin, vsaj v profesionalnem smislu, se je spet posvetil obdelavi lesa. Prihajalo je vse več naročil in še danes se povečini posveča unikatnemu pohištvu iz masivnega lesa z elementi slovenske dediščine, bodisi v modernem ali kmečkem slogu. In zakaj prav masiven les? Anton zanimive vzporednice najde kar v zvezdah:
»Po horoskopu sem strelec in zato imam rad svobodo. Les je material, ki ti daje skoraj neomejene možnosti oblikovanja.«
Rad ima vse vrste lesa, saj so po njegovem mnenju prav vse lepe, če jih le pravilno uporabiš in obdelaš. Trenutno mu je posebej pri srcu cemprin – vrsta bora z zelo lepim vonjem, ki raste v Alpah na višini od 1600 do 2500 metrov.
Ob prekrasnem pohištvu, ki prihaja iz Antonove delavnice, pa izstopajo masivne skrinje, ki jih v slovenskem prostoru izdelujejo le še redki mizarji. A čeprav je povpraševanje po skrinjah v zadnjih desetletjih upadlo, so te pomemben del slovenske kulturne dediščine.
»Povpraševanja po skrinjah pa tudi drugih izdelkih kulturne dediščine ni veliko. Naročajo jih večinoma ljubitelji kulturne dediščine. Izdelani so po enakih tehnikah, kot so jih izdelovali naši predniki. Z največjim veseljem in spoštovanjem se lotim teh zahtevnih projektov. Imam certifikat Rokodelstvo Art&Craft Slovenije za zibelko, mentrgo, skrinjo, omaro za shranjevanje jedi, stole in klopi,« o svojem delu za konec še pove nekdanji maratonec, ki je nekoč premagoval tekaške kilometre, danes pa je pomemben člen pri ohranjanju znanj in obrti naših prednikov.
Več >>> www.masivno.si
