Tik ob jezeru Jasna v Kranjski Gori je vse od 70. let poznano gostišče Milka. Medtem ko je v preteklem stoletju v njem potekalo ogromno kulinaričnih zgodb, nekaj časa pa je delovala še diskoteka, je stavba tiho propadala in izgubljala svoj blišč. Ampak zdaj je tudi zanjo nastopilo svetlo obdobje.
Prenovo Milke so novi lastniki začeli načrtovati med zaprtjem družbe v letu 2020, ko so jim nemoteno delo oteževali pomanjkanje materialov, bolniške odsotnosti delavcev, podražitve in s tem povezano nedoseganje zastavljenih rokov. To specifično obdobje pa je po drugi strani imelo tudi prednosti, saj jim je v ekipo uspelo pritegniti ljudi z mednarodnimi izkušnjami, poleg tega so lahko do potankosti razvili koncept hotela, namenjenega preživljanju prostega časa na nepozaben način.
»Pri razvoju projekta so bile v ospredju želje zahtevnega gosta. Tako smo vsaki sobi namenil lep pogled na jezero Jasno. V vsaki sobi smo poskušali najti »vav učinek«. Kjer je šlo, smo umestili samostoječo kad, zaseben jaccuzi,« začne s predstavitvijo soinvestitor Matej Bandelj.
PRED PRENOVO IN MED NJO
Poudarek na naravnih materialih
Investitorji so k sodelovanju povabili arhitekturni biro Gartner arhitekti, ki je prenovo zastavil v alpskem slogu. Želeli so ustvariti lep, eleganten, prijeten ambient iz naravnih materialov, pri tem pa so se zgledovali po okoliški naravi.
»Navdih nam je bilo jezero Jasna, okolica, gore. Za izhodišče smo vzeli tri naravne materiale – kamen, les in kovino ter to nadgradili z barvnimi poudarki,« opisuje Brigita Gartner in nadaljuje: »Vsak apartma ima svojo kombinacijo barvne palete. Tako kot glavni barvni toni izhajajo iz naravnih materialov kamna, lesa in kovine, tudi poudarki sledijo barvnim tonom okolice. Od modrih in zelenih tonov odtenkov hribov in jezera Jasna poleti, bolj toplih rumenkastih tonov, ki se navezujejo na jesensko listje, do različnih odtenkov sivin, ki izhajajo iz barv zasneženih vrhov in lokalnega kamna.«
Žgani macesen in hrast
Preplet naravnih materialov se začne že na zunanjem delu objekta in se spretno nadaljuje v notranjost. Najprej nas pozdravi fasada iz krtačnega žganega macesna, ki ne potrebuje nobenih premazov in se izredno lepo stara. Uporabo macesna je zaslediti še pri lesenih oknih, špaletah ter v spuščenem stropu restavracije, medtem ko od drugih lesnih vrst prevladuje še hrast, in sicer kot parket, dekorativna akustična obloga in v pohištvu. »Po celotnem objektu pa so razvrščeni tudi različni ročno obdelani leseni štori, ki postanejo enkrat mizica, drugič nočna omarica, enkrat podstavek za rože ali mila v kopalnih kadeh,« pravi Gartner.
Trajnost je glavno vodilo
Velik poudarek so med prenovo dali tudi trajnosti in energetski učinkovitosti. »V sobe smo umestili lokalno prezračevanje, seveda tudi hlajenje. Prezračevanje skupnih prostorov izkorišča v zimskih mesecih celo odpadlo toploto iz kuhinje. Uporabili smo tudi rešitve pametne hiše, na primer, če je odprto okno, se avtomatično poleti izklopi hlajenje. Veliko pozornosti je bilo namenjene tudi čim manjši količini uporabljene plastične embalaže. Gostom povemo, da so edina plastika, ki jo bodo videli v naši sobi, iz petih plastenk reciklirani copati, ki jih lahko odnesejo domov za nadaljnjo uporabo. Brisačke v skupnih sanitarijah v restavraciji so pralne. Teh primerov je zares veliko,« našteva Bandelj.
V hotelu, ki ga krasi tudi serija slik priznanega umetnika Mihe Laha, so prostor za sprostitev s finsko savno ter bar in restavracija, nagrajena z Michellinovo zvezdico. To je restavracija, ki jo vodi chef David Žafran, prejela le po treh mesecih delovanja, kar se zgodi zelo redko.
Jedi temeljijo na uporabi regionalnih sezonskih sestavin, ki jih navdihujeta alpsko okolje in tradicija.
Strešni balkon poveča bivanjsko ugodje
Zelo redko pa imajo gostje možnost bivati tudi v tako dovršenih sobah. Šest jih je in v vsaki sobi oziroma suiti je nekaj, kar pritegne pozornost; tako so v eno umestili zunanji jacuzzi, v drugi je samostoječa kad s pogledom na gore, tretja je s svojo oblazinjeno bralno nišo namenjena knjižnim moljem, četrta preseneti z možnostjo elektronske zameglitve oken z namenom doseganja večje zasebnosti, dvema pa so dodali celo strešno okno s funkcijo francoskega balkona za še lažje opazovanje čudovite okoliške panorame.
»Strešni balkon je sestavljen iz dveh delov, spodnjega, ki se odpre navzven in predstavlja ograjico, ter zgornjega, ki se odpre navzgor in je podoben panoramskemu strešnemu oknu. Zaradi te zasnove je strešni balkon precej večjih dimenzij kot klasična strešna okna. Le-ta so lahko dolžine do 180 cm, med tem ko strešni balkon presega dolžino 250 cm. Posebna zasnova pa narekuje tudi nekoliko strožje pogoje za samo vgradnjo v primerjavi s klasičnimi strešnimi okni,« pojasni Domen Pogorevc iz podjetja VELUX in pove, da morata biti za vgradnjo strešnega balkona izpolnjena dva pogoja: »Prvi pogoj je naklon strehe, ki je pri strešnih oknih med 15 in 90 stopinjami, pri strešnem balkonu pa med 35 in 53 stopinjami. Razlog za to je predvsem v zasnovi spodnjega elementa, v ograjici. Pri položnejšem naklonu je le-ta postavljena previsoko, pri strmejšem naklonu pa nagnjena preveč navzven, kar v nobenem primeru ni ne estetsko in ne funkcionalno. Drugi pogoj pa je izvedba strehe, ki mora biti brez oziroma z minimalnim kolenčnim zidom, saj s tem dosežemo, da je ograjica res na ustrezni višini, ki daje občutek balkona.«
Strešni balkon optično poveča prostor, vanj pripelje lepe vedute in s tem dvigne kakovost bivanja. Razgled je namreč tudi eden od kriterijev vrednotenja kvalitetne osvetlitve prostora po novem Standardu o dnevni svetlobi v stavbah in s strešnega balkona imamo možnost razgleda v treh ravninah; vidimo nebo, lahko se zazremo v daljavo, v nivo horizonta ter vidimo kaj se dogaja v okolici objekta na tleh. Seveda je pomembna tudi izkušnja, da smo na dveh mestih hkrati: na prostem, pa čeprav še vedno v interjerju.
»Strešni balkon lahko postavimo v kateri koli prostor, odvisno od želja in potreb. Praviloma pa je vgrajen v dnevnem prostoru, v galeriji dvovišinskega prostora ali v večnamenskem prostoru mansarde. V javnih objektih se pa najpogosteje nahaja v hotelskih sobah, kot je tudi v tem primeru,« še doda Pogorevc.
Živa skala kot središče
Za konec se iz sob s strešnima balkonoma, ki ponujata razgled na nepozabne prizore narave, na jezero Jasna ter kuliso Razorja in Prisanka v daljavi, premaknimo še v suito, ki je posebna zaradi skale v sredini.
»Ta živa skala je tukaj že od nekdaj. Takrat, ko se je gradil ta objekt, je verjetno niso mogli razbiti in potem so se odločili, da jo bodo ohranili. Dokler je bila tukaj klet, je bilo vse v redu. Pozneje je bila tukaj diskoteka, skala pa je bila v središču plesišča, tako da ima eno posebno zgodovino. No, in sedaj smo jo tudi mi ohranili in ji dali posebno pozornost pod žarometi. Po tej skali se ta soba tudi imenuje. In to je Rock suit,« pove Brigita Gartner, ki se tako kot Matej Bandelj strinja, da je prenova Milke odlično uspela.
»Jaz bi rekel, da je rezultat sodelovanja ogromnega števila sodelavcev. In v tem smislu si vsak, zasluži čestitke. Naša zaobljuba je, da bomo v gastronomskih vodah in v smislu vodenja butične turistične izkušnje še naprej premikali meje že videnega v Sloveniji.«
Fotografije: Lana Špiler, Claudio Parada Nunes, Ambienti
