Na robu prekmurske ravnice, kjer se pogled brez zadržkov odpira proti poljem in nizkemu horizontu, stoji majhna betonska hiša, zasnovana kot umirjen odgovor na prostor, v katerega je umeščena. Njena arhitektura ne išče pozornosti, temveč se zadržano in natančno vpisuje v krajino, ki jo obdaja. Projekt, delo biroja Skupaj arhitekti pod vodstvom arhitekta Tomaža Ebenšpangerja, je zasnovan kot dom, ki omogoča preprosto, počasno in z naravo povezano bivanje.
Projekt se zavestno navezuje na modernistično in funkcionalistično arhitekturno tradicijo Murske Sobote, ki jo je v lokalnem prostoru utemeljil arhitekt Feri Novak. Njegovo razumevanje arhitekture – zaznamovano z jasnimi konstrukcijskimi načeli, horizontalnostjo in racionalnim odnosom do prostora – se v hiši na robu ravnice nadaljuje kot sodobna interpretacija, ne kot neposreden citat. Arhitektura tako deluje kot tiho nadaljevanje lokalne modernistične misli v današnjem času.
Zunanjost hiše zaznamuje monolitna betonska oblika, ki deluje skoraj zadržano, a hkrati samozavestno. Ravna streha in jasne linije ustvarjajo občutek stabilnosti in tišine, veliki zastekljeni odprtini pa mehčata robustnost materiala ter brišeta mejo med notranjim in zunanjim prostorom. Hiša se ne zapira pred okolico, temveč jo povabi v vsakdan bivanja – svetloba, letni časi in vreme postanejo del notranje izkušnje.
Tloris je zasnovan racionalno in odprto. Osrednji bivalni prostor združuje kuhinjo, jedilnico in dnevni prostor, ki se s pomočjo velikih drsnih sten nadaljuje na teraso in vrt. Zavese niso le funkcionalni element, temveč pomemben del arhitekturnega izraza – z njimi se prostor po potrebi zapira, odpira ali mehča, kar omogoča različne stopnje intime. Bivanje tako ni statično, temveč prilagodljivo in odzivno.
Notranjost hiše ostaja zadržana in umirjena. Beton, belo pohištvo in naravni les ustvarjajo nevtralno ozadje, ki poudarja svetlobo in zelenje zunanjega prostora. Oprema je skrbno izbrana, a ne dominantna; prostor deluje zračno in nenasičeno, kar omogoča, da se življenje vanj naseli brez odvečnih omejitev. Poseben poudarek je na občutku tišine in kontinuitete – prostori se vizualno prelivajo drug v drugega, brez ostrih prekinitev.
Tudi spalni in kopalni del sledita enaki logiki odprtosti in povezanosti z naravo. Pogledi na vrt in ravnico ostajajo prisotni, hkrati pa zavese in premišljena razporeditev omogočajo umik in zasebnost. Kopalnica z veliko zastekljeno površino deluje kot intimni podaljšek zunanjega prostora, kjer se vsakdanji rituali povežejo z naravnim okoljem.
Hiša na robu ravnice ni manifest, temveč okvir za življenje. Njena arhitektura ne narekuje načina bivanja, temveč ga podpira – s svetlobo, odprtostjo in preprostostjo. V dialogu z ravnico ponuja prostor, kjer se arhitektura umakne v ozadje, v ospredje pa stopijo čas, narava in vsakdanji trenutki bivanja.
Arhitektura: Skupaj arhitekti
Fotografije: Ana Skobe
