Vrt na robu Slovenskih goric: rastline si same poiščejo svoj prostor

Za vrt na robu Slovenskih goric bi lahko rekli, da zanj ne velja reklo: Kovačeva kobila je po navadi bosa. Zakaj? Vrt namreč že dve desetletji urejata priznan slovenski botanik in naravovarstvenica. Strokovno delo ju je neločljivo povezalo z naravo in ustvarila sta vrt, kjer ima prav narava zadnjo besedo.

0

Dobrih dva tisoč kvadratnih metrov veliko zemljišče leži na bregu, obrnjeno proti jugu.

Strmo zemljišče so po gradnji družinske hiše z nasutjem gramoza preoblikovali v terase in s tem dosegli, da so tla zelo prepustna. Ostali del zemljišča sestavlja rodovitna rjava prst. Da na vrtu uspevajo rastlinske vrste, značilne za sredozemsko klimo, lahko pripišemo prav tej topli, sončni legi in pa, seveda, poznavanju rastlinskega sveta, ki ga izpričujeta solastnika.

Osrednji del pobočja pod hišo zavzema okrasni del vrta, ki ga deli stopnišče iz lesenih pragov. Vzhodni rob zemljišča obrobljajo cvetoče grmovnice in drevesa.

Ohranili so nekaj slivovih dreves in sadovnjak obogatili z vrstami, značilnimi za tople kraje, kot so mandljevec, kaki, figa in žižola.

Preseneča tudi širok nabor ostalih rastlin. Recimo, na gornjem delu vrta ne moremo spregledati čudovitih srebrnih listov kardija, sorodnika artičoke. Podobnih rastlin, ki jih ne bi pričakovali na tem koncu dežele, je še več. Vendar zakonca nista zbiralca rastlin. Marsikaj sta prinesla s potovanj po svetu; po vrtnarijah in drevesnicah že dolgo ne hodita več.

Pogled na vrt od daleč vzbuja vtis, kot da gledamo neurejeno, preraslo pobočje pod hišo. Prav bujna rast dokazuje, da se rastline tu krasno počutijo, saj se množijo ter pojavljajo tu in tam. Solastnica to pojasni: »Rastline si na vrtu same poiščejo svoj prostor in tako posnemajo dogajanje v naravi. Tudi v naravi ni nič statičnega.« Ta dinamika zagotavlja, da se vrt nenehno spreminja.

Preseneča dejstvo, da vrta ne zalivajo, torej morajo rastline same najti način, kako si zagotoviti dovolj vlage, sence ali sonca. Bujna rast zahteva le občasno rez ali zmanjšanje prirastka.

Okrasni del vrta ponuja cvetje od rane pomladi do prvega snega. Resda se solastnika nista trudila, da bi barvno usklajevala posameznih cvetočih motivov, a pisana družba grmov in trajnic vzbuja radovednost vsakega obiskovalca. V maju očarajo bahavi grmi potonik, ki se dvigajo nad preproge raznih sredozemskih zelišč, že mesec dni pozneje pa vrta skoraj ne bi prepoznali, tako bogat in bujen je.

Spodaj, ob hiši, je trata s senčnim kotičkom za počitek. Največ sonca pa lahko domači ujamejo na terasi, nekakšnem podaljšku dnevnega sobe, na vrhu brega. Na njej nabirajo sončne žarke tudi sinova zbirka kaktusov in posode s čiliji, ki so tudi njegova strast.

Morda bo kdo pomislil, da tako velik in vsebinsko bogat vrt zahteva veliko dela, toliko, da ga domači ne zmorejo. A prav njihov pristop, da zadnjo besedo prepuščajo naravi, torej rastlinam, omogoča vrtu njegov obstoj in premene.

Fotografije: Mateja Košir

Prejšnji članekUrbano stanovanje mlade družine v Ljubljani
Naslednji članekCocolila: sveče iz okolju in človeku prijaznega rastlinskega voska
Avatar photo
Stane Sušnik v svojem "tretjem življenju" redi osle, vendar je z eno nogo hkrati na vrtu. Lepi vrtovi ga še vedno privlačijo. Fotografija: Uroš Hočevar
0 komentarjev
Inline Feedbacks
Poglej vse komentarje