Jurij Sadar: »Številne nove hiše imajo podobne težave kot tiste iz 70. in 80. let«

Na Fakulteti za arhitekturo so pripravili krovno razstavo projektov posameznih seminarjev, ki je osrednji dogodek šolskega leta. V sklopu razstave so podelili tudi nagrado za najboljšo razstavno skupino, ki je pripadla seminarju Sadar za naslovno temo SLOVENSKE SANJE: Grdota in udobje enostanovanjske hiše. Tematika se poglablja v fenomen številčnosti enodružinskih hiš in njihove nenavadne tipologije na Slovenskem, razstava pa je nastajala pod budnim očesom prof. Jurija Sadarja in asist. Ane Kreč.

0
Foto: Ana Skobe

Arhitekt Jurij Sadar je eno od najbolj prepoznavnih imen v slovenski sodobni arhitekturi. Širši slovenski javnosti je znan predvsem po projektu Športnega parka Stožice, hibridni projekt pa je zaradi svoje napredne zasnove in oblike požel veliko odobravanja tudi v tujini. Prejemnik vrste arhitekturnih nagrad je v intervjuju za Ambiente spregovoril o slovenski navezanosti na nepremičnine, dotaknil pa se je tudi procesa, skozi katerega sta si s soprogo osnovala in ustvarila popoln dom za prihodnost.

Slovenci spadamo v sam evropski vrh glede lastništva nepremičnin. Kako bi pojasnili to našo navezanost na nepremičnine?

Medtem ko na zahodu lastništvo upravljajo skladi ali večji lastniki in je nepremičnine lažje menjati, je pri nas to lastništvo precej bolj zakoreninjeno. Posledično smo tudi bolj navezani na nepremičnine, sploh če je vpleteno še družinsko izročilo, saj so v tej stavbi leta in leta prebivali naši predniki. To lahko postane veliko breme, saj je pri nas velik neuspeh, če podedovano zemljišče prodaš. Pred leti sem počitnikoval na Baliju, kjer na domači zemlji ljudje pokopljejo tudi svoje starše, stare starše. Hiša tako postane tempelj, svetišče, te zapuščine pa nikakor ne moreš prodati. Kako se torej preseliti ali prestaviti drugam? Kako se osvoboditi teh vezi? Na vsako stvar pa lahko pogledamo tudi z druge perspektive kot na močno čustveno vez z zgodovino. Pod črto je to dejstvo, ki ga je bilo pri raziskovanju treba vzeti v ozir.

Pri seminarju ste raziskovali fenomen enodružinske hiše. Kaj vam je bil pri obravnavi tematike največji izziv?

Brez dvoma je bilo izzivov več. Za začetek smo želeli nekaj, kar se smatra za uničujoči člen slovenske krajine, prepoznati kot del naše identitete. To so realizirane sanje neke generacije. Naši starši in stari starši so s tem uresničili dolgoletne sanje po lastnem domovanju. Druga ugotovitev je vezana na nenehne spremembe načina življenja. Če so bili ti objekti grajeni z mislijo na bivanje več generacij, bodisi zaradi stanja družbe ali ekonomskega stanja, je danes situacija drugačna. Živimo v dobi večje mobilnosti, mladi se pogosto dokaj hitro odselijo od doma, spremenilo se je tudi dojemanje zakonske skupnosti. Predeli, ki so bili svoj čas izrazito bivalni, z delom od doma postajajo mešani predeli uporabe.

Arhitekt Jurij Sadar. Foto: Fakulteta za arhitekturo

Kakšna je pri tem vloga arhitekture?

Treba je prepoznati kakovost v že grajenem tkivu in te stavbe gradbeno sanirati, da bodo primerne za nov način življenja. Premislek o povezavi z vrtom, odnosu do sosedov, zastekljenih površinah itd. Pri tej nalogi mi je najbolj zanimivo, da končni cilj ni bil strogo določen. Postavljen je bil le okvir, skozi proces raziskave in dela pa so se pred našimi očmi začele slikati zgodbe, ki so bile ves ta čas zadaj za temi hišami. Zgodbe o tem, kako so stari starši prišli do vseh teh hiš, kako so jih zgradili itd. Študentje so v obstoječem prepoznali neko estetiko in razmislek za tem.

V opisu projekta ste zapisali, da smo Slovenci precej konservativni pri volumnu, pri prizidkih pa domišljiji puščamo prosto pot. Lahko pojasnite?

Res je, čeprav lahko le ugibam, kaj je razlog za to. Ena mogoča razlaga je, da so ti ljudje pri znancih videli objekt, ki jim je bil všeč, so pa dodali nekaj predelav in sprememb. Torej so v osnovi tipski objekti, ki pa so jih posamezniki spremenili po svojih željah in potrebah. Te tipske hiše so tako individualizirali z nadstreški nad garažo, napušči … Sploh v 80. in 90. letih, ko so mladi s težavo prišli do lastne hiše, zato so si uredili domovanja nad starši. V ta namen so dodali zunanja stopnišča, gange, povezovalne površine … Včasih je bilo samograditeljstvo zelo izrazito, kar pomeni, da si bil med gradnjo precej bolj previden in si se držal preverjenih stvari. Ko je bila hiša pozidana, pa so dodajali elemente in si pustili več svobode.

Danes kljub visokim cenam nepremičnin ne gradimo več družinskih hiš, v katerih bi lahko sobivale tri generacije. Zakaj?

Pri tem se mi zdi nekaj zelo zanimivo, da ne bo vse skupaj zvenelo preveč klišejsko. Pogosto v teh velikih hišah ostanejo samo dedki in babice, a velikost ni poglavitna težava teh objektov. Z dobro izolacijo in primernim načrtovanjem ogrevanja je lahko energetsko vzdrževanje hiše zelo ugodno. Znanec je prenovil srednje veliko hišo, za ogrevanje pa odšteje 20 evrov mesečno. Kot rečeno, ni težava velikost, težava je nefunkcionalnost. Kako jih torej prilagoditi današnjemu idealu? Kako integrirati vrt in ga urediti kot podaljšek dnevnega prostora, kako odpreti prostor in kako to hišo prilagoditi lastnim potrebam ter predstavam o bivanju?

Foto: Ana Skobe

Strokovno znanje je danes precej bolj dostopno kot nekoč, pa vendar se zdi, da se še vedno pojavljajo krči, sploh na širši ravni gradnje. Se strinjate?

Se, presenetilo me je, da so študentje izbrali le desetletja stare objekte. Prepričan sem bil, da bo kdo izbral tudi hišo, staro dve, tri leta. Večina se je odločila za objekte iz 70. in 80. let, le redki so mlajši. Menim, da imajo številne nove hiše podobne težave kot tiste iz 70. in 80. let. Za začetek so si zelo podobne, v urbanističnem smislu pa so še vedno grajene kot spalna naselja, brez neke kompleksnejše zasnove kolektivnega družbenega prostora. Še vedno so osredotočene le na bivanje, ki ne vključuje dela od doma ali storitev. Tipologija je generična. Posamezne novogradnje, po večini hiše arhitektov, se podajajo v iskanje novih spoznanj in odgovorov, druge, novejše hiše pa so bolj ali manj uniformirane. Težave poznosocialističnega obdobja pa so tako prisotne še danes. Tudi nekateri prijemi so tehnično vprašljivi. Opažam namreč, da moderne hiše nimajo napušča, česar ne razumem tako z uporabnega kot estetskega stališča. Nejasno je tudi ozadje belih kubusov v okolju, kjer je dvokapnica sestavni del krajne in podobe. S tem se poudarja pomembnost posamezne enodružinske hiše, ki s tem želi izstopati, kot recimo cerkev.

Zadaj za tem je precej globlje vprašanje, morda bolj primerno za sociologe.

Vse to so vprašanja kulture bivanja, nekaj, kar je integrirano v skandinavsko kulturo, v tranzicijskih družbah, kakršna je naša, pa je tega manj. V Italiji so bolj konservativni z zakoni, kar po eni strani zavira razvoj, po drugi strani pa onemogoča ljudem, da z eno malo hišo pokvarijo celo veduto. Po drugi strani pa imamo Skandinavce in Nizozemce, ki podpirajo eksperiment in svobodo, a na drugih ravneh s komunikacijo in dialogom poskrbijo, da ne pride do ekscesa.

Zakaj nizozemski model hiš, kjer gre za naselja povsem enakih si hiš, v Sloveniji ne bi uspel?

V 70. letih je bilo na trgu precej več tipskih projektov kot danes, a so bili vzeti bolj kot osnova, ki jo je vsak posameznik po želji preoblikoval in spremenil. Sociologi bi to znali bolje tolmačiti. (smeh) Nizozemska družba v celoti podpira eksperiment v vseh poljih družbe. A ob ogledu tamkajšnjih mest in podeželskih vasi ugotoviš, da je eksperimentov precej več v javni arhitekturi kot stanovanjski gradnji, ki je bolj tradicionalna in konservativna. Tloris hiše je tam precej bolj določen, saj je vezan na to, kako živiš in kako objekt uporabljaš. Tudi v Ameriki, če pomislimo, so si tlorisi med objekti precej podobni. Vstopiš v hišo, desno je jedilnica, levo dnevni prostor. Ljudje izberejo le kalup hiše, tloris pa je ponavljajoč.

Čemu ljudje pred gradnjo hiše dajemo premalo poudarka? O čem premalo razmišljamo?

Morda lahko pri tem omenim svojo izkušnjo. V resnici sem dolgo časa živel v hiši, ki spada v kategorijo slovenskih sanj. Hiša je bila zgrajena pred vojno, po vojni pa je takratni lastnik dozidal še delavnico. Ko sva z ženo hišo kupila, sva posamezne dele povezala z mostom. Hiša je bila torej konglomerat modernizma, industrijskega objekta in sodobne intervencije. Bila je zanimivo okolje za bivanje družine, ko pa so se otroci odselili, je hiša postala za naju s soprogo neuporabna. Zato sva hišo prodala in najela zanimivo meščansko stanovanje z visokimi stropi in tremi sobami, katerih namembnost ni bila točno določena. Takrat sva začela snovati novo hišo, manjšo, v katero bi se selila. Pri oblikovanju te sva se opirala na dosedanje bivalne izkušnje. Vsak izmed naju je imel izkušnje hiše staršev, v kateri sva odraščala. Sam sem odraščal v atrijski hiši v Celju, žena v medetažni hiši v Slovenj Gradcu. Naslednji objekt je bila ta družinska hiša, ta konglomerat in za konec to zanimivo meščansko stanovanje. Na podlagi vseh teh izkušenj sva sestavila novo hišo. Ta predstavlja prostorsko situacijo, ki najinemu načinu življenja najbolj odgovarja, hkrati pa omogoča fleksibilnost za bodoča obdobja in nama omogoča, da si vsak svoj del v prihodnje tudi bolj individualizirava. Prav to polagam na srce vsem, ki se odločajo za gradnjo hiše. Vsak naj premisli, kje vse je do zdaj bival in kaj pri posamezni bivalni enoti mu je bilo všeč, na podlagi tega pa sestavi oporne točke. Ljudje smo si različni in prav je, da ljudje vse bolj iščejo to različnost in možnost individualizacije.

Prejšnji članekRazstava Plečnik: metropola, kraj, vrt
Naslednji članekSlovenski vrtovi z najlepšimi bazeni
blank
Milenijski metulj, razpet med novinarstvom in arhitekturo. Arhitektka po študiju in novinarka po duši, ki ves prosti čas preživlja v naravi, večere pa ob iskanju inspiracij za nove projekte. Njeno življenje je gibanje, mirovanje ji je tuje. Ko zaključi s prenovo predsobe, že se loti postavljanja DIY mačjega praskalnika in sočasno išče ideje za namizni aranžma. Recept za srečo: velika lesena jedilna miza za druženja in pasje dlake.

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *