V Komendi stoji manjša, a izjemno domiselno zasnovana družinska hiša, ki jo je načrtovala kar lastnica sama. Na 140 kvadratnih metrih je ustvarila svetel in zračen dom skoraj brez hodnikov in s premišljenimi detajli.
Arhitektka Andraja Rebič, ki je zaposlena v biroju Enostavno do hiše, takoj na začetku pove, da ji je bilo načrtovanje hiše zase in za svojo družino lažje, kot je načrtovanje za druge. »Mi v biroju naredimo veliko takih manjših hiš, med 100 in 180 kvadratov, tako da mi je bil ta izziv majhna parcela, majhna kvadratura in kako izkoristiti ta prostor, že poznan. Pa tudi moj mož Alen je bil kar idealen naročnik, če lahko tako rečem. Ni imel prav veliko želja.«
Njegove glavne želje so bile kamin, čim bolj odprt dnevni prostor, vrt z letno kuhinjo in dvorišče za igre na prostem, saj imata dva majhna sinova in se nasploh v toplem delu leta rada veliko zadržujeta zunaj. Želje so bile realne, dobro sta se zavedala, da je proračun omejen, in zato nista niti sanjala o nedosegljivih ciljih – pri ustvarjanju svojega gnezda sta namreč imela čisto običajne težave kot vsaka mlada družine.
Na 450 m2 veliki parceli sta poleg hiše morala zaradi krajevnih pravil urediti 3 parkirna mesta. Ker je območje pod varstvom kulturne dediščine, so bili določeni tudi oblika in naklon strehe, višina objekta in širina napuščev. Hiša je postavljena v obliki črke L, spodaj je ožja kot zgoraj, ter orientirana tako, da je zaprta z dveh strani in s čudovitim razgledom na travnik. »Ker imamo hišo v obliki črke L, smo jo lahko obrnili na vzhod. Meni osebno je ta stran veliko boljša, ker je poleti prej senca, smo lahko prej zunaj in tudi dlje časa preživimo na prostem,« pove Alen.
Kljub manjši kvadraturi hiša deluje prostorno, kar so dosegli s tem, da praktično nima nobenega hodnika. »Kjerkoli se je dalo, je prostor optimiziran do konca. Tudi zavito stopnišče, ki ga imamo, je tako, da se porabi najmanj tlorisne kvadrature. Malo je treba paziti tudi pri izboru opreme, barv in materialov, da ne greš v neke temnejše barve,« svetuje Andreja in doda, da so stavili na svetlejše odtenke in naravne materiale, kot so les, kamen, tkanina, ki dajo občutek domačnosti. »Še vseeno smo družina, imamo radi obiske, da se ljudje pri nas počutijo domače, da ni vse čisto belo, sterilno.«
Glavna poudarka v dnevnem prostoru sta modra sedežna garnitura in nad njo stilizirani gorski vrhovi iz lesa, do katerih pa je prišlo čisto po naključju. »Imela sva enega mladega, zelo simpatičnega mizarja, ki je bil odprt za vse moje ideje in mi je kar narezal letvice, na tleh smo jih združili v silhueto Kamniško-Savinjskih Alp in dali na steno.« Tako so hribe pripeljali tudi v notranjost.
V pritličju sta poleg kuhinje s shrambo, jedilnice in dnevnega prostora še manjše stranišče in tehnični prostor z utilitijem. Po stopnicah pa se povzpnemo do delovnega kotička s knjižnimi policami, glavne spalnice s kopalnico in dveh otroških sob. Slednji sta zasnovani fleksibilno, da bosta lahko rasli skupaj z otrokoma. Trenutno je ena še igralnica, pozneje pa bosta fanta dobila vsak svojo mladinsko sobo s pisalnima mizama, pripravljeni so tudi že vsi potrebni priključki.
Na koncu lastnika še vprašamo, kakšna je bila časovnica gradnje. »Hiša je bila od prvega vkopa do vselitve postavljena v petnajstih mesecih. Razmeroma hitro. Moram pa poudariti in tudi pohvaliti vse izvajalce, s katerimi sva sodelovala, da nimava niti ene slabe izkušnje, kar je precej redko, glede na to, kakšne zgodbe je slišati od drugih,« pove Alen, ki z veseljem podeli tudi kakšen nasvet bodočim graditeljem: »Gradnja hiša je proces, ki je lahko zelo stresen – s finančnega vidika in vidika sprejemanja pomembnih odločitev, kar se tiče same gradnje. Moj nasvet je predvsem ta, da izvajalcev ne izbirajte samo na podlagi najnižje cene, ampak na podlagi priporočil vaših prijateljev, znancev. Na koncu je pomembno, da je izvajalec zanesljiv, da pride na dogovorjeni termin. Ker nezanesljiv izvajalec pod črto lahko stane veliko več kot pa kakšen malo dražji.«
Arhitektura: Andreja Rebič/Enostavno do hiše
Fotografije: arhiv lastnikov
