»Kar naprej, nič se sezuvat,« so besede, s katerimi nas ‒ nekoč v svet prenove stanovanj, danes pa novogradnje ‒ vabi profil na družbenih omrežjih Huda lukna. Za njim stojita Nina in Jan, ki sta že ob prenovi ljubljanskega stanovanja dokazala, da za udobje in estetiko ne potrebuješ neomejene količine denarja, temveč predvsem nekaj iznajdljivosti in kreativnosti. Zdaj smo ju obiskali v njunem novem domovanju, ki z edinstvenim pečatom lastnikov kar kipi od domačnosti, topline in gostoljubja.
Zgodba Nine in Jana je zgodba mladega para, ki se je iz majhnega najemniškega stanovanja v Ljubljani prek samoiniciativne prenove prvega stanovanja in skoraj robinzonskega življenja na vikendu v Beli krajini korak za korakom prebijal do lastne hiše. Je zgodba o pogumu in o zaupanju lastnemu občutku.
»Oba sva se v zgodnjih dvajsetih letih iz Dolenjske preselila v Ljubljano. Ko sva se spoznala in postala par, sva najprej živela v majhnem podnajemniškem stanovanju, velikem 34 m², ob tem je tretjino prostora je zasedala absurdno velika kopalnica. Poleg tega sva bila v najemu vezana še na drugo osebo, kar je vodilo v stalno negotovost. Stanovanje je bilo majhno, midva pa sva si želela več svobode, zato sva se odločila za nakup prvega skupnega domovanja,« se skupnih začetkov spominja Nina.
Leta 2015 sta postala ponosna lastnika stanovanja v starih litostrojskih blokih v Šiški, svoboda, ki pride z lastništvom, pa jima je omogočila, da sta stanovanje prenovila po lastnih željah in si omislila psa. Prenove sta se lotila kar sama, postopoma in v okviru omejenega proračuna. In potem je prišla epidemija, ki je večji del prebivalstva zaprla med štiri stene domovanj. Nina in Jan, velika ljubitelja narave in druženj, sta tako morala razmišljati še v drugi smeri.
Ker sta bila finančno še premlada za hišo, sta si omislila vikend v Beli krajni, v bližini Vinice. Zaradi narave dela, ki jima je omogočilo delo od doma, sta lahko na vikendu preživljala vse več časa in ga obnavljala počasi, za dušo. Veliko časa sta preživela na vrtu, sadila sadna drevesa, postavila kompostnik in obirala slive, s katerimi sta nato presenetila še vse sosede v Ljubljani. Tak način življenja jima je bil pisan na kožo, vsaj za nekaj časa:
»Všeč nama je bilo urbano življenje in udobje Ljubljane, hkrati pa robinzonski način bivanja na vikendu – občasne težave z elektriko, ogrevanje na drva, stik z naravo. Ko pa sem zanosila in dobila otroka, sva ugotovila, da tak način življenja dolgoročno ne bo mogoč. Vožnja iz Ljubljane do Vinice je trajala uro in štirideset minut, vedno manj časa smo z dojenčkom preživljali na vikendu. Takrat sva začela razmišljati o prodaji stanovanja in selitvi v hišo. V mislih sva imela staro hišo z visokimi stropi in značajem, a sva hitro ugotovila, da so starejše nepremičnine v okolici Ljubljane zelo drage, poleg tega pa nikoli ne veš, kakšen »okostnjak iz omare« te čaka in koliko dela bo v resnici potrebnega.«
Za hec sta se tako odpravila na ogled parcele v naselju nedaleč od Ivančne Gorice. In čeprav Nina sprva ni bila prepričana, je kmalu spoznala, da bosta težko našla kaj boljšega. Hiša stoji v manjšem naselju, skoraj zaselku, obdanem z gozdom. Parcela je bila komunalno urejena, imela je gradbeno dovoljenje in načrt za montažno hišo. Z izvajalcem sta se tako hitro dogovorila za izvedbo. V istem tednu sta stanovanje objavila na nepremičninskem portalu in kaj hitro tudi našla kupca. Aprila 2024 je bila dokončana temeljna plošča, oktobra 2024, na Ninin rojstni dan, pa je družina že prvič prespala v novi hiši.
Hiša se razteza v dveh etažah, ki skupaj pomenita 124 m2 površine. Tipskega tlorisa Nina in Jan nista spreminjala, saj nista želela zavlačevati procesa, v želji, da bi čim prej prišla na vrsto za gradnjo. Kot povesta, je tloris izkoriščen do zadnjega kotička, z izjemo t. i. »random« sobe, ki je sprva služila kot soba za goste, zdaj pa tam shranjujejo kramo, v sobo pa so umestili tudi bobne, nad katerimi se navdušuje sin. Tudi sicer nista veliko odstopala od prvotnega načrta – namesto PVC sta izbrala lesena okna in v pritličje umestila panoramska okna, ki vizualno ustvarjajo občutek višjih stropov. Prav tako nista želela antracitne barve, za več svetlobe pa so dodali tri dodatna strešna okna, medtem ko so napušč pustili v lesu.
»Na splošno sva oba precej hitra in nepotrpežljiva. V enem letu sva prodala stanovanje in se preselila v hišo. Komaj sva čakala, da se lahko začnemo ukvarjati z okolico, saj sva hišo kupila predvsem zato, da imamo vrt in smo lahko veliko zunaj,« pove Nina, ki prizna, da je na krilih optimizma precej zgodaj začela pakirati: »Nadzorniku sem ves čas govorila, da imam 12. oktobra rojstni dan in da si želim takrat prespati v hiši, ne glede na vse. In res sva se selila prav na ta dan.«
Izvedba hiše je na ključ, s čimer sta se izognila večjim izzivom in oviram. Za razliko od stanovanja, kjer sta večinoma sama zavihala rokave, pa sta tu vsa dela prepustila izvajalcem. Priznata, da je bilo to precej težko.
V interjerju je čutiti veliko naklonjenost lesu, kar potrdita tudi lastnika. O čem drugem kot o lesu sploh nista razmišljala. Marsikdo bi ju tako želel odvrniti od parketa, ki za nekatere ni združljiv s pasjimi in mačjimi tačkami ter razigranimi otroki. Sploh zato, ker smo danes skoraj pozabili, da je hiša ustvarjena za življenje, ne pa da se z umetnimi materiali ohranja njeno prvotno stanje še desetletja. A Nina in Jan sta ostala neomajna: »Pri materialih sva se odločila z občutkom, ne zgolj po praktičnosti. Imamo parket, čeprav imamo psa, mačka in otroka. Udrtine in sledi se poznajo, a to je čar – vidi se, da nekdo tam živi. Ne hodimo po mrzlih ploščicah, niti v kuhinji jih nimamo, ker nama vizualno niso všeč in niso tako tople kot les.«
Najbolj se karakter lastnikov čuti v velikem bivalnem prostoru, ki združuje dnevno sobo, jedilnico in kuhinjo. Nina zelo rada kuha, oba z Janom pa rada gostita, zato jima veliko pomeni, da je prostor dovolj velik in lahko povabita vse prijatelje ali družino na druženje ob polni mizi, medtem ko otroci razposajeno tekajo po prostoru. Kuhinja je izdelana po meri, sama sta nakupila le osnovne kose pohištva.
»Želela sva preproste, čiste kose pohištva, predvsem v kuhinji in dnevni sobi, da lahko prostor z dodatki prilagajava temu, kako se bo naše življenje spreminjalo. Minimalizem nama daje svobodo,« pojasni Nina in doda: »Vedela sva, da želiva svetel les in to v okviru finančnih zmožnosti. Od začetka sem vztrajala, da je vsak kuhinjski stol drugačen – in to ni šlamparija. Izbrala sva različne stole, ki skupaj tvorijo barvno paleto celotnega interjerja.«
Pri opremljanju sta nevtralne barvne tone nadgradila s premišljenimi barvnimi poudarki – z rdečo, v katero je obarvana tudi garnitura na terasi, z modrim stolom in oranžasto ograjo, pri kateri ju je mojster opomnil, da so tako svoj čas vgrajevali v ‘štale’, in ju večkrat vprašal, ali sta prepričana o svoji odločitvi. In sta bila! Rezultat dandanes pa je očem nadvse prijazen interjer, niti najmanj dolgočasen, kjer ritem nevtralnih tonov nadgrajujejo barvni poudarki in osebni predmeti.
Ne čudi, da se družina v novem domu res dobro počuti. Domačnost in toplina prostora pa ustvarjata tudi dobre pogoje za nove družinske rituale: »Vsak izmed nas ima svoj najljubši stol, kjer uživa ob kavi in opazuje razglede v vseh štirih letnih časih. Ravno sedaj, ko se zima poslavlja in pozdravljamo pomlad, z veseljem opazujemo, kako sonce zjutraj pokuka izza bližnjega gozda.«
Z vse toplejšim vremenom bo terasa postala pomemben del njihovega bivalnega prostora. »Veselimo se pomladi in poletja – teraso smo že uredili, veselimo se še dodatne zasaditve dreves, ki bodo nudila senco tudi v najbolj vročih dneh,« zaključi Nina, katere domovanje bo brez dvoma navdahnilo tudi vas.
Preverite na Instagram profilu Huda lukna.
