Na 600 metrih nadmorske višine se razpira svet, kjer se nežno srečata divjina in človekov dotik. Tam voda šumi kot pesem miru, živali najdejo varno zatočišče, rastline pa se razpirajo v ritmu letnih časov. To je park, ki je rasel iz ljubezni do življenja in spoštovanja do vsega, kar raste in diha.
Ob vstopu v park Zeleni raj v Mamolju obiskovalca pozdravi blag šum potočka, ki se vije med kamni in prehaja v ribnik. Lastnik in snovalec parka Miha Kos priznava, da si je od nekdaj želel imeti potok. Zato si ga je ustvaril sam. S potočkom in tremi ribniki je v zelenem prostoru nastal živahen ekosistem, kjer zdaj prebivajo ribe, dvoživke, čmrlji in ptice. »Tukaj se vse prepleta – rastline, živali, voda in kamen,« pravi Miha. »Vsak od teh elementov ima svojo vlogo, skupaj pa ustvarjajo ravnovesje.«
Med skalami se grejejo zelenci, največji kuščarji v Sloveniji, ki skupaj z žabami pomagajo ohranjati vrt brez polžev. Nad gladino ribnikov živahno migljajo kačji pastirji, v somraku pa iz drevesnih krošenj v nebo poletavajo netopirji. Zeleni raj, katerega botanične zaklade in žive fosile smo spoznali v prvem delu naše zgodbe, je več kot le park – je živ organizem, kjer vsaka rastlina, žival in vodni motiv soustvarja utripajočo celoto, ki očara vsakega obiskovalca.
Kaktusi, ki zlahka prezimijo
Na sončnem delu pobočja uspeva zbirka okoli 240 sort kaktusov, agav in juk. Med njimi je tudi kaktus, ki cveti zgolj enkrat na leto – in le za dve uri. »Takrat ostanem doma, da ga ne zamudim,« se nasmehne Miha, ki kaktuse opazuje z občudovanjem in spoštovanjem. Presenetljivo – večina teh rastlin brez težav preživi tudi zimo. Kamenje in peščena tla, v katerega so zasajene, čez dan srkajo toploto in jo ponoči počasi oddajajo, kar jim omogoča, da zdržijo tudi v hladni zimi.
Redkost, ki je ni nikjer drugje
Miha je najbolj ponosen na mutacijo smaragdnega kleka (Thuja occidentalis), ki jo je odkril povsem po naključju med vzdrževanjem vrta pri stranki. »Vrnil sem se po potaknjenec in ga posadil doma. Ko sem videl, da se je ukoreninil, sem vedel, da imam nekaj posebnega,« pripoveduje. Ta rastlina zdaj raste že 15 let in je edinstvena na svetu. Miha razmišlja, da bi jo uradno registriral kot novo sorto.
Zelenjavni vrt in še več posebnosti
Na poldrugem hektarju površine najdemo tudi samooskrbni zelenjavni vrt, kjer vse zraste iz semen, ki jih lastnik sam shrani. Vsaka rastlina ima svojo zgodbo in svoje mesto. »Rad ohranjam stare sorte, ker so del naše dediščine in imajo tisti pravi, pristen okus,« pove Miha.
Med sprehodom po parku se pogled ustavi na pisanolistnem ginku, ki ob soncu razpre svoje pahljačaste liste kot drobne umetnine, na japonskem drenu, ki cveti skoraj pet tednov, in na smreki z vijoličastimi storži, redki in elegantni lepotici. Tu je tudi sekvoja, mogočno drevo z mehko, plutasto skorjo, ki spominja na preteklost Zemlje, ter kačasta smreka in školjkasta kriptomerija, ki rastlinam v parku dodajata igrivo dinamiko.
Zgodba družine in ljubezni do zemlje
Čeprav je Zeleni raj ideja enega človeka, Miha pri delu in vodenju po parku ni sam. Ob njem sta pogosto njegova sinova Oskar in Svit, ki že od malih nog pomagata pri delu in se učita o rastlinah. »Zelo sem ponosen nanju. Zanima ju vse, kar raste, in skupaj raziskujemo, kako narava deluje,« s toplino v glasu pove Miha.
Med sprehodom se pojavi Oskar, ki v naročju drži prepelico. »Imamo jih več, pa še zajce in kure,« pove ponosno. Svit pa doda z iskrico v očeh: »Gor imamo tudi dve želvi. In dva psa. Včasih pa pride na obisk še kakšen šakal ali medved!«
Tu se ljubezen do narave ne uči iz knjig, ampak iz življenja – iz vsakodnevnega dotika z živalmi in rastlinami.
Utrip narave
Obiskovalci parka začutijo, da je vsak element – pa naj bo to ograjica iz vrbovih vej, lesen mostiček, ptičja krmilnica ali hlevček za živali – prežet s spoštovanjem do življenja.
Ob velikem ribniku, kjer se v vodi zrcali nebo, se Miha ob koncu dneva pogosto ustavi – v tišini, ki ni prazna, ampak polna življenja. »Tam dobim navdih,« pravi. »Narava vedno pove, kaj je prav – če jo le znamo poslušati.«
Fotografije: Jasna Marin, Miha Kos
