V minulem letu smo obeležili 110-letnico rojstva in 50-letnico smrti arhitekta Marjana Šorlija, ki je s svojim delom močno zaznamoval podobo modernega (povojnega) Kranja. V svojem opusu je za Mestno kavarno in slaščičarno v Kranju zasnoval tudi stol, ki sta ga ob jubileju na podlagi arhivskih fotografij oživila Jaka Kordiš in Marko Gorenak, študenta magistrskega študija Industrijskega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Stol je našel svoje mesto tudi na minulem sejmu Ambient.
Študenta drugega letnika sta dobila idejo že leto prej, ko so v prvem letniku magistrskega študija pri izbirnem predmetu Interier pod mentorstvom izr. prof. Primoža Jeze raziskovali in rekonstruirali Šorlijevo dediščino. Pri tem so se osredotočili na dva interjerja ‒ Mestno kavarno in slaščičarno v Kranju ter Samopostrežno restavracijo Emona v Ljubljani. V primeru obeh interjerjev so se lotili detajlne raziskave in analize materialov, tlorisov, svetlobe, atmosfere itd.
»Pri Šorliju naju najbolj navdihuje njegova sposobnost ustvarjati pomirjujoče, skoraj samoumevne interjerje, ki ne izstopajo zaradi spektakla, ampak zaradi izjemno prečiščenih detajlov. Bil je arhitekt, ki je razumel prostor skozi človeka. Ni mu šlo za razkazovanje, temveč za tiho kakovost. Rekonstrukcija stola je bila prav zato zanimiv izziv: poskušaš razbrati subtilnost misli nekoga, ki je delal z neverjetno natančnostjo, a brez odvečnega hrupa,« pove Jaka.
Pri procesu jih je namreč posebej pritegnil stol, ki ga je Marjan Šorli oblikoval posebej za Mestno kavarno in slaščičarno v Kranju. Jaka je posvetil dodatno pozornost pripravljanju 3D-modela, načrtov in upodobitev stola. Nekaj tednov pred razstavo so začeli vse bolj razmišljati tudi o sami izvedbi stola, s sošolcem Markom Gorenakom pa sta se lotila izdelave kar v delavnici na ALUO.
»Začel sem z natančno analizo vseh ohranjenih fotografij interjerja Mestne kavarne in slaščičarne v Kranju. Iz njih sem najprej izluščil osnovne geometrije in razmerja ter narisal skice, na podlagi katerih je nastal prvi 3D-model stola. Ker originalni kos ni ohranjen, smo dimenzije določali s kombinacijo zgodovinskih standardov, logičnih konstrukcijskih rešitev in občutka za proporce. Po številnih pogovorih s sošolci, profesorji in poznavalci stroke smo oblikovali končno verzijo tehničnega načrta in 3D-modela,« pojasni Jaka in doda: »Tudi glede materialov in izvedbenih detajlov smo morali sklepati na podlagi arhivskih posnetkov in značilnih praks tistega časa. Ko je bil digitalni model dokončan, sva se z Markom lotila fizične izdelave v delavnici na ALUO. Tam sva izdelala vse lesene dele, kovinske noge pa sem s strokovno pomočjo pripravil v kovinarski delavnici LOK.«
Sam proces je bil vse prej kot enostaven, predvsem zaradi kompleksne geometrije stola, zato so se za začetek na papirju lotili najobčutljivejšega dela – levega in desnega stranskega profila, ki določata značilno silhueto stola. Element sta tako Jaka in Marko sprva izdelala na grobo, da sta preizkusila ključni leseni spoj med sedalnim delom in naslonjalom, nato pa krivine natančno izrezala še s pomočjo stroja CNC. S slednjim sta si pomagala tudi pri izrezu povezovalnih kosov. Kljub natančnosti pri pripravi in izdelavi posameznih elementov je bila potrebna preciznost tudi pri sestavljanju, saj se pri konstrukciji, kot je ta, tolerančni odkloni hitro pokažejo.
Ker obstoječih fizičnih prototipov ni, so morali med procesom prilagajati posamezne detajle in minimalno popraviti prileganje: »Ko je bila konstrukcija stabilna, sva dodala sedalo iz krivljene vezane plošče, kovinsko konstrukcijo in 3D-natisnjene zaključke nog. Celoten stol je na koncu zaščiten s poliuretanskim lakom, ki utrdi površino in poudari strukturo lesa. Stol je izdelan iz masivnega lesa, sedalo in naslonjalo sta iz krivljene vezane plošče, noge pa iz jekla.«
Kot povesta avtorja, je trenutno želja, da izdelek obstane kot poklon Šorlijevemu delu in orodje za razumevanje njegovega oblikovalskega jezika, ne pa tržni produkt. Kljub temu pa možnosti, da ga nekoč ponudita na tržišče, ne izključujeta: »Če pa bi nekoč prišlo do sodelovanja s proizvajalcem, ki zna spoštljivo ravnati z dediščino, se ideji ne bi zapirala. Tehnično gledano ga je s premišljenimi optimizacijami procesa mogoče proizvajati.«
Fotografije: Osebni arhiv
