Na Polici pri Grosupljem, kjer se griči in doline nežno prepletajo v valovito pokrajino, sta si Herta in Edo Adamič pred več kot štiridesetimi leti zgradila hiško in okrog nje zasnovala vrt, ki diha v ritmu glasbe.
Pot se najprej dvigne visoko na grič, kot bi preverjala potrpežljivost obiskovalca, nato pa se spusti ob robu gozda in se umiri ob strmem dovozu, ki prek trate vodi do hiše. Ko Herta odpre vrata, nas pozdravi s toplim nasmehom in z živahnim pogledom – s takim, ki razkrije, da je ta dan že večkrat obhodila vrt in s prsti pobožala rastline. Ozre se po pisani brežini in razkrije: »Zemljo sva z Edom kupila pred več kot štiridesetimi leti. Takrat je bil to rob gozda – nekaj borov, nekaj grmičevja in huda brežina.« Z veliko prizadevanja in ljubezni do zemlje je na severozahodnem pobočju Police postopoma začel nastajati njun slikoviti vrt.
Utrjevanje z debli in s kamni
Že prvo leto sta morala lastnika utrditi pobočje. »Prijatelji so nama pripeljali debla robinije – lesa, znanega po izjemni trpežnosti. Polagali smo jih počez, kjer je danes dovoz, in še danes držijo breg. Res so neuničljiva,« pove Herta.
Za utrjevanje brežine sta z možem uporabila tudi kamenje, škarpnike in beton. »Tole škarpo je Edo naredil čisto po naključju. Ko je odstranil opaž, so se v betonu pokazali slikoviti kamenčki. Bilo je tako lepo, da je ostalo kar tako.«
Prve okrasne rastline
Med gradnjo hiše je bila zemlja še surova, neobdelana. »Ko smo kopali temelje, je ostalo nekaj kupov zemlje, in sem vanje posadila gladiole. Kako lepo so cvetele,« se spominja lastnica, ki potomcev prvih gladiol res nima več, kljub vsemu pa ima nekaj rastlin iz tistega začetnega obdobja.
Le nekaj korakov od dovoza cveti potonika, najstarejša prebivalka vrta. »Kupila sem jo na ljubljanski tržnici od gospe iz Trnovega, ki je sadike vozila s cizo. Vedno je imela kak poseben primerek, ki ga drugje nisi našel.«
Kraljevsko mesto ima javor ob vodnjaku, ki skozi leto spreminja barve – od zelene do žareče rdeče. »Kupila sem ga, ko še nisem poznala javorov. Ni bil niti pol metra visok, pa je imel prelepo krošnjo. Rekla sem si: ga bomo že nekam posadili. In glejte ga zdaj – pravi korenjak je postal.«
Ljubiteljski pristop
Potoniki in javorju so se skozi desetletja pridružile hortenzije, rododendroni, azaleje, kresnice, hoste, praproti in veliko drugih sencoljubnih rastlin, ki v prostor vnašajo mirno razkošje barv. Vse je izbrano po občutku, a z veliko srca. »To je ljubiteljski vrt,« poudari gospodarica. »Nimava ga za to, da bi drugi rekli, da je lep, ampak za to, da je lep nama, ker tu živiva in v njem uživava.«
Park z glasbenimi elementi
Ko v vrt stopi Edo, se zrak napolni s humorjem in z glasbo. Dolga leta je bil prvi čelist Slovenske filharmonije in igral tudi v Operi. Čeprav so bile njegove roke vajene bolj loka kot krampa, je v vrtu pustil viden pečat. »Tukaj sem bil bolj fizikalec,« se pošali. »Od škarp, stopnic, kamina, ograj, klopi – vse to sem rad delal.«
Spodnji del vrta je preoblikoval v majhen park z nenavadno skulpturo – betonskim čelom. »Imel sem staro škatlo, v kateri sem nosil čelo, in sem vanjo vlil cement. Tako je nastal čelo – težek kot življenje samo,« se zasmeje.
Na vrhu betonskega čela sedi ptič – simbol, ki ga Edo uporablja že od študentskih let. »V Beogradu smo med študijem glasbene teorije razmišljali, kako bi iz vseh tistih znakov naredili nekaj živega. Ustvaril sem ptička, ki ima vse glasbene oznake: korona, dal segno, legato, akcent, crescendo, višaj in nižaj. Postal je moj zaščitni znak – tudi v filharmoniji sem ga risal na note.«
Njegov najljubši kotiček vrta je pod mogočno lipo, ki jo še vedno sam obrezuje – kljub 91 letom. »Prosim ga, da naj ne hodi gor,« pravi Herta, »ampak še vedno rad reže, in to naredi tako lepo, da je lipa videti kot povešava. Pod njo stoji kozolček, ki ga je prav tako postavil sam – z občutkom za les, senco in spokojnost.«
Zrcalo življenja
Na vrtu ni prostora za togost. Kamni, rastline, potke in barve živijo v stalnem spreminjanju – tako kot življenje samo. »Vrt se spreminja z nama,« pravi Herta. »Tudi midva se starava in si ga prilagajava. Zdaj gledava, da so poti ravne, utrjene in varne, da lahko mirno hodiva med rastlinami.«
Čeprav jima sosed pomaga, ko je treba porezati tise ob vznožju parcele, zakonca Adamič še vedno marsikaj na vrtu postorita sama. Njuna zadnja stvaritev je prenovljen zelenjavni vrt z vrati iz deščic, v katerih se nežno zrcalita začetnici H in A – droben, a ganljiv znak Edove predanosti Herti.
Ko Herto vprašamo, kako doživlja pisano okolico, v katero sta s soprogom vnesla ritem in harmonijo, reče: »Vrt je zrcalo najinega življenja na Polici. Daje nama moč in energijo. Midva ga negujeva, on pa nama vrača – z barvami, s cvetjem, sončnimi žarki, ki se lomijo med krošnjami, in z jutranjo roso po dežju, ko se hoste lesketajo v drobnih kapljicah. Takrat nam je vsem lepo.«
Fotografije: Jasna Marin
