V svetu, kjer se umetniško življenje pogosto koncentrira v prestolnicah in večjih mestih, je pojav, kot je Panovci 9, pravo odkritje. Na severovzhodu Slovenije, na gričevnatem Goričkem, stoji več kot sto let stara kmetija, ki sta jo slikarka Tjaša Rener in njen ameriški prijatelj Alex Papp kupila z idejo, da postane nekaj več kot le dom. Želela sta ustvariti kreativno skupnost, ki bo združevala umetnike različnih medijev in hkrati vračala življenje lokalnemu okolju.
Tako je nastal umetniški center Panovci 9 – projekt, ki presega meje posameznega ateljeja ali galerije. Njegova moč leži v tem, da povezuje arhitekturo, umetnost in skupnost ter odpira prostor za nova razmišljanja o življenju in ustvarjanju na podeželju.
Arhitektura kot nosilka spomina in prihodnosti
Panovci 9 so nastanjeni v zaenkrat delno prenovljeni kmetiji, ki s svojo stoletno zgodovino nosi sledove preteklosti, obenem pa ponuja platformo za prihodnost. Prenova je premišljena in spoštljiva – stavbe ohranjajo svoje avtentične značilnosti, medtem ko novi posegi sledijo načelom trajnosti in okolju prijaznih praks.
Prostor je zasnovan tako, da omogoča večplastno uporabo: bivalne enote za gostujoče umetnike, delovne ateljeje, razstavne površine in odprte kotičke za druženje in dialog. Ta fleksibilnost omogoča, da se Panovci 9 nenehno prilagajajo potrebam uporabnikov in hkrati ostajajo odprti za skupnost.
Arhitektura tukaj ni le okvir, temveč soustvarjalec vsebine – ravno prostorska specifika, stik z naravo in bližina lokalne skupnosti oblikujejo unikatno umetniško izkušnjo.
Umetniški kozmopolitizem v lokalnem okolju
Zavod 9, ki stoji za projektom, je usmerjen v tri glavna področja. To so oživljanje lokalnega okolja, povezovanje likovnikov sosednjih držav in raziskovanje novih umetniških goričko,izrazov. Gostujoči umetniki prihajajo predvsem iz Slovenije, Avstrije in Madžarske, držav, ki si na Goričkem delijo meje, a skozi umetnost dobivajo novo skupno zgodbo.
S tem Panovci 9 postajajo laboratorij likovnega kozmopolitizma – umetniške prakse, ki črpa iz lokalnega okolja, a ga presega in vpenja v širši, mednarodni dialog. Umetniki ne ustvarjajo izolirano, temveč v prostoru, ki jih spodbuja k sodelovanju, souporabi in izmenjavi idej.
Skupnost in družbeni pomen
Posebna vrednost projekta je njegova odprtost do lokalnega prebivalstva. Panovci 9 niso zaprta rezidenca, temveč kulturni center v malem – kraj razstav, glasbenih dogodkov, pogovorov in srečanj. S tem vračajo umetnost v okolja, kjer je pogosto odsotna.
Za lokalne prebivalce to pomeni stik z visoko kakovostno sodobno umetnostjo, za umetnike pa dragoceno soočenje z novim občinstvom, ki ni nujno vajeno galerij in akademskih kontekstov. Ta stik rojeva nove oblike dialoga – preproste, neposredne in pogosto bolj iskrene.
Model za prihodnost?
Panovci 9 pa niso zgolj umetniški projekt – v sebi nosijo tudi pomembno družbeno vprašanje: kako lahko mladi rešujejo stanovanjsko in ustvarjalno problematiko skozi prenovo zapuščenih podeželskih objektov? Mnoge vasi v Sloveniji in širše so polne praznih hiš in zapuščenih kmetij. Namesto propadanja bi te lahko postale nova vozlišča kreativnosti, bivanja in skupnostnega življenja. Panovci 9 kažejo, da to ni utopija, temveč realna možnost – če jo spremljata pogum in vizija.
Panovci 9 niso le hiša na Goričkem, temveč predvsem ideja, kako lahko arhitektura, umetnost in skupnost ustvarijo novo energijo v prostorih, ki so nekoč veljali za marginalne. So dokaz, da je možno podeželje misliti kot prostor prihodnosti – prostor, kjer se stikajo dediščina in sodobnost, lokalno in globalno, bivanje in ustvarjanje.
