V osrčju kamnitega Štanjela, kraškega bisera, kjer se ulice vijejo skozi tihe kamnite objekte, se skriva prenovljena hiša z dušo in drzno življenjsko zgodbo. Metka in Tomaž Zver sta si tu ustvarila nov dom, ki je mnogo več kot to – je odraz njunih življenjskih odločitev, ustvarjalnosti in spoštovanja do prostora in preteklosti.
Od Ljubljane do Krasa – korak po koraku
Metkina zgodba se začne z odločitvijo, da zapusti udobno, a zasičeno službo v Ljubljani in uresniči dolgoletno željo – ustvarjati z rokami. Les jo je od nekdaj privlačil, zato se je posvetila unikatnemu oblikovanju, najprej serijsko, nato bolj umetniško. S tem se je začela tudi nova faza življenja z možem Tomažem. Ko sta otroka odšla na svoje in je hiša postala prevelika, se je pojavila ideja: preseliti se v Štanjel. In naključje je hotelo, da sta hišo res hitro našla.
Hiša, ki ju je očarala na prvi pogled, ni bila brez izzivov. »Streha je bila nova, zidovi pa stari in vegasti. Najprej sem si mislila – samo prebelimo, pa bo. No, potem pa smo pripeljali statika …« pove Metka v smehu. Izkazalo se je, da je hiša konstrukcijsko zahtevna – zidovi so se začeli razslojevati. S pomočjo prijatelja statika so jo utrdili z jeklenimi palicami, danes pa stoji trdna in potresno varna.
Hiša, ki je našla prave ljudi
Za arhitekturno prenovo sta k sodelovanju povabila Tomaževega kolega Gorazda Mihelja – a je ta ob ogledu objekta spoznal, da prenavlja hišo svojega dedka. Usoda je očitno imela svoj načrt. Gorazd se je z velikim veseljem lotil tlorisne zasnove, medtem ko je Metka prevzela oblikovanje interjerja.
Njuno vodilo je bilo ohraniti duh hiše – in to jima je več kot uspelo. Osrednji prostor je kuhinja, v središču doma, kjer se zbirajo prijatelji, kjer so doma ustvarjalnost, delo in skupnost. Mizarski kos, s katerim se je vse začelo – miza Metkinega dedka krojača –, še danes zavzema častno mesto.
Vsak kos pohištva ima zgodbo: stoli iz Stola Kamnik, rešeni z Bolhe, so preoblečeni znova zaživeli. Luči pa so Metkina avtorska dela – oblikovana z enakim občutkom za lepoto, kot ga najdemo v celotni hiši.
Spoštovanje do preteklosti, življenje v sedanjosti
Hiša je nekoč pripadala županu in bila razdeljena med dva sinova – zato danes najdemo dva nivoja v zgornjem nadstropju. Metka in Tomaž imata tam zasebni dnevni prostor, odprt kamin in spalnico, povezano s kopalnico, ki jo le delno ločuje stena. Poseben čar prostoru dajejo obnovljeni stari elementi – posteljna vzglavja, kraška skrinja z intarzijami in drugi detajli, ki jih je Metka skrbno restavrirala.
Spodnja etaža – hram, kot pravijo Kraševci – je danes Metkin studio in razstavni prostor. Tu razstavlja svoje lesene izdelke, hkrati pa ponuja priložnost tudi drugim lokalnim ustvarjalcem. Majhna trgovinica je odprta šele kratek čas, a že privablja tiste, ki znajo prepoznati lepoto in pomen rokodelstva.
Terasa, Štanjel in počasni ritem
Hiša ima tudi svojo teraso – opazovalnico, prostor za druženje, pogovor in uživanje v počasnem kraškem ritmu. Metka in Tomaž pravita, da se tu počutita kot stara gospoda iz Muppet Showa, ko opazujeta mimoidoče. In res – življenje tukaj teče drugače. Čez vikende Štanjel oživi, čez teden pa ponudi mir in čas za pogovor, čašo vina in tisto, kar v mestih počasi pozabljamo – stik s človekom. »Zelo sem hvaležna, da sva pristala v okolju, kjer je naravno, da se znaš ustaviti. To je tisto, kar nama je Štanjel dal,« zaključi Metka.
