Pod pobočjem Tolstega vrha, v srcu Gorenjske, se nahaja velik gospodarski objekt, kjer so nekoč bivale živali, danes pa se pod njegovo streho nahaja prava zakladnica prekrasnih lesenih izdelkov. Njihov avtor je Marijan Ribnikar, ki je ob upokojitvi opustil živinorejo in se posvetil rokovanju z lesom, natančneje rokovanju s kosi lokalnega lesa, iz katerih izdeluje lične lučke in čudovite mizice.
Štrukel wood je znamka, ki je nastala iz ljubezni do obdelave lesa. Iz dolgoletnega sobivanja z lesom. Marijan Ribnikar je vrsto let skrbno gospodaril z gozdom ter ob tem naletel na vrsto čudovitih kosov lesa. Te je sprva ponudil sosedom, ki se ukvarjajo z mizarstvom, a kup izbranih kosov lesa je bil iz tedna v teden večji.
»Po poklicu sem orodjar, izhajam iz kovinarske stroke, a sem večino življenja delal kot kmet – predvsem v živinoreji. Ko sem se upokojil, sem z živinorejo zaključil, hlev pa smo preuredili v poslovne prostore. Nastal je prazen prostor, ki mi je prišel zelo prav; tam se je pravzaprav začela moja zgodba z lesom,« o začetkih pove Marijan in doda: »Začel sem shranjevati lepe kose in hitro so se mi začele porajati ideje. Danes dobim hlod, ga razrežem na kolute, posušim, obdelam in iz njega nastane miza. Izdelujem tudi ogledala, lučke, servirne deske – z leti sem razvil svoj slog.«
O klasičnem mizarstvu ni vedel praktično nič, a tudi sicer mu to znanje ne bi prišlo dosti prav, saj se obdelave lesa loteva nekoliko drugače. Znanje se tako kopiči sproti, z izkušnjami in napakami. Z napotki in nasveti na platformi YouTube. Kot pove, Slovencem znanja o lesu ne manjka. In čeprav je danes to njegov hobi, ga je po upokojitvi rokovanje z lesom povsem navdušilo. Tako ima na zalogi že nekaj deset mizic iz masivnega lesa, pa še nekaj deset lučk in prav toliko ogledal.
Vsak kos lesa pa ni za vse, kot pove ustvarjalec: »Vsak kos zahteva svojo idejo. Pri vsakem je treba začutiti, kaj je zanj najbolj optimalno. Navdih je ključen del procesa – včasih prideš v delavnico in ne gre, ker preprosto ni ideje. Potem pa se čez pol leta zgodi tisti klik, ista deska naenkrat spregovori in iz nje nastane nekaj posebnega. Ne delam industrijsko, ampak po občutku. Umetniško, prilagojeno vsakemu kosu posebej.«
Pogosto rokuje z lesom, za katerega mizarji pravijo, da ni več uporaben. V njegovi delavnici ne manjka niti bukve in javorja, predvsem pa ga privlači les, ki je bil nekaj časa izpostavljen vremenskim preizkušnjam, da so se vanj naselile glive.
»Ko začne les propadati, nastanejo neverjetno zanimive strukture. Vsaka gliva si vzame svoj prostor, ga ogradi in predeluje svoj del lesa. Ko je les ravno prav barvit in živ, ga posušim in obdelam,« o procesu dela pove Marijan in doda: »Veliko sem delal iz bukovih štorov, pa tudi iz akacije in ciprese. Imam celo nekaj sekvoje, ki so jo nameravali zmleti. Dal sem jo na žago in ugotovil, da v Kanadi sekvojo pogosto uporabljajo za pohištvo v spalnicah, ker čudovito in dolgo diši. Čeprav je mehak les, ga lahko ojačaš z epoksijem – potem je trd kot kamen, v otipu pa ostane naravna struktura lesa.«
Les največkrat poišče v lokalnih gozdovih, nekaj pa tudi drugod. Med njegovimi izdelki prednjačijo klubske mizice, lučke in ogledala. V prihodnosti si želi, da bi se lotil tudi jedilne mize, a zaenkrat za njihovo izdelavo še nima ustreznih strojev. Tudi sicer pri svojem delu prisega na naraven videz lesa ‒ če je v lesu luknja, jo zapolni z žaganjem in epoksijem, da ohrani naravno zgodbo kosa.
»V lesu vidim tisto, kar nekateri vidijo, drugi pa ne. Marsikdo bi kos, ki leži v zemlji in ga nihče niti ne pogleda, pustil tam – jaz pa v njem vidim potencial. Nekateri temu pravijo tretje oko. Navdih in občutek sta pri meni najpomembnejša. Les zahteva čas: včasih takoj vidiš, kaj bo iz njega, včasih pa minejo meseci, da zraste prava ideja,« pojasni Gorenjec.
V zavidanja vrednem salonu v mansardi ima kup krasnih lesenih kosov. Najbolj ponosen je na orehovo ogledalo, ki je resnično nekaj posebnega. Omeni tudi klubsko mizico, ki je bila razstavljena na razstavi Čar lesa v Cankarjevem domu. Narejena je iz manjših bukev iz Besnice, ki so se prepletle skupaj. Lastnik ni vedel, kaj bi z njimi, na srečo pa je mimo prišel Marijan in takoj prepoznal potencial.
Zagona mu ne manjka. Kot pove, je v zadnjem letu izdelal okoli 50 mizic, približno 30 lučk in še nekaj več kot 30 ogledal. Vsak dan je preživel v delavnici in pridno spreminjal kose lesa v uporabne izdelke. Kot prizna, mu gre izdelava dobro od rok, v prihodnosti pa bi rad razširil glas o izdelkih in gradil na prepoznavnosti: »Zadnje leto delam predvsem izdelke po naročilu. Veliko ljudi si ob neobdelanem kosu lesa sploh ne zna predstavljati končnega izdelka. Trenutno nimam velikih načrtov za širitev, dokler ne osvojim tudi prodajnega dela. Delam, dokler imam navdih – in dokler čutim, da kos lesa nekaj pove.«
Fotografije: Otton Zajec Photography
