Oton Svetlin je po izobrazbi kuhar, ki je dolgo časa nadaljeval družinsko gostinsko tradicijo, vse dokler ga ni pritegnil les in se je odločil, da zakuha nekaj novega. Usmeril se je v izdelavo masivnega lesenega pohištva, ki se razlikuje od masovne ponudbe na tržišču, saj spominja na pohištvo minulih dni, ki sicer krasi dvorce v Provansi in podeželske hišice v Toskani. »V veliko veselje mi je tudi, da moj sin to obdeluje in pomaga pri delu ter se uči. Da se tradicija nadaljuje,« ob tem pove Oton Svetlin in razkrije, da to ni le obrt, temveč neke vrste družinsko poslanstvo.
Kri ni voda, pravijo. Ta sloviti slovenski pregovor namreč še kako drži tudi v primeru družine Svetlin, kjer se ljubezen do lesa in naravnih materialov prenaša iz generacije v generacijo. Oton Svetlin prihaja iz družine, ki se je svojčas ukvarjala s kovaštvom, pozneje pa z gostinstvom. Tudi sam se je izučil za kuharja in sprva nadaljeval družinski posel, pozneje pa se je usmeril v izdelavo opreme za lokale, zatem pa v izdelavo pohištva za stanovanjske hiše. Razstavni salon si je uredil kar v stavbi, kjer je bila poprej kovaška delavnica njegovega očeta, v njej pa so razstavljeni lični kosi pohištva, ki se razlikujejo od masovne ponudbe na tržišču.
»Všeč so mi naravni materiali, predvsem les, kamen, glina. Vse kar je naravnega,« o svoji ljubezni do lesa pove Oton Svetlin, ki ga je bolj kot kuhanje zanimalo notranje opremljanje. Kuharski poklic mu je bil ljub z vidika kreativnosti, rutinsko delo pa mu je jemalo ljubezen in voljo do dela. Tako je padla odločitev, da se iz gostinstva preusmeri v izdelavo notranjega pohištva. Najprej predvsem opreme za lokale, pozneje tudi stanovanjske objekte.
Sprva je izdeloval pohištvo za potrebe kmečkega turizma, a je kmalu ugotovil, da za to na naših tleh (vsaj v tistem času) ni pretiranega zanimanja. Zato se je usmeril v francoski in italijanski slog, pa tudi v angleški podeželski stil. Njegove mojstrovine nas tako ponesejo v provansalske dvorce in podeželske hišice Toskane, med pohištvom pa je mogoče opaziti tudi kose belgijskega podeželskega sloga. Otonove ideje in kreativnost pohištvo naredijo edinstveno, vse skupaj pa nadgradijo uporabni predmeti iz lesa, namenjeni uporabi v kuhinji.
Oblikovanje interjerja in opremljanje domov sta sicer v veselje celotne družine. Sami pohištvo tudi zrišejo in ga, kot je narisano, izdelajo. Les kombinirajo še z drugimi materiali. Oton je po očetu podedoval kovaško znanje, zato se loti tudi kovinskega pohištva in elementov, kot so lestenci, ogrodja za mize in svečniki. Ni ga strah niti kombinacij z usnjem ali tapeciranih kosov.
Rad rokuje s starim lesom, ki ga uporablja tudi v kombinaciji z novim. Z lepljenem poskrbi za kar največjo funkcionalnost elementov, obenem pa za njihovo trajnostno noto. »Les je v tem primeru lepljen na osnovo, z namenom, da je poraba starega lesa čim manjša in je kos lažji ter se ne krivi. Star les dobimo iz starih skednjev, kozolcev in starih strešij,« nam pojasni mojster, ki z znanjem ročnih spretnosti in pretanjenim občutkom za estetiko svojo ljubezen do lesa spreminja v estetsko dovršene stvaritve. Vsak kos pohištva po pogovoru s stranko skrbno izriše po lastni ideji in tudi izvede, zato je prav vsak kos unikat, ročno avtorsko delo.
Les je nadvse univerzalen material, ki se odlično vklaplja tako v sodobne interjerje kot tudi v tiste s pridihom rustike. Interjerje, ki jih navdihuje provansalsko ali toskansko pohištvo, je mogoče občudovati tudi na naših tleh. Postaran videz lesenega pohištva namreč ni le modna muha, temveč recept, kako v prostor povabiti toplino in domačnost. Prvi korak pri tem je seveda izbira pravega lesa, v primeru starega lesa je treba tega očistiti in pripraviti na nadaljnjo uporabo, medtem ko novi les zahteva postopke postaranja.
Oton Svetlin za dosego najboljših rezultatov uporablja najrazličnejše tehnike nanašanja barv in obdelave površin, tudi krtačenje, ki poudarja teksturo lesa in ustvarja drobne sledi časa. »V glavnem uporabljam različne barve in postopke nanašanja barv, odvisno od prvotnega stanja in želenega končnega rezultata. V grobem se pri patiniranju najprej nanese temnejši osnovni sloj barve, ki pozneje proseva skozi zgornjo svetlejšo plast. Le to se namreč po delnem sušenju nežno pobrusi ob robovih, s čimer se ustvari svojevrstna patina. Mojstri pri delu uporabljajo tudi čopiče, s katerimi ustvarijo neenakomeren nanos, ki vizualno daje občutek dolgotrajne uporabe.
Pomemben je tudi končni nanos zadnje plasti, pri čemer se največkrat uporabljajo različna olja ali voski. Olja namreč prodrejo globoko v les, ga hranijo in poudarijo teksturo, vosek pa poskrbi za svilnat, topel zaključek. Ko je postopek končan, je rezultat edinstven kos pohištva, ki v prostor vnaša zgodbe minulih časov, toplino in domačnost.
»Bolj kot proces oblikovanja ideje je časovno zahtevna izdelava. Vsekakor pa je za dosego končnega rezultata potrebno veliko truda, dela in časa. Za delo, kot je to, moraš imeti okus. Vedeti moraš, kaj hočeš narediti, doseči. Je pa postopek tudi precej nepredvidljiv, zato vedno ne nastane točno tisto, kar si želel,« za zaključek o nepredvidljivosti procesa še pristavi Oton Svetlin.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Fotografije: Ambienti
Sponzorirana vsebina
