Med najbolj zanimive dele Ljubljane spada Žabjak, srednjeveški ostanek Karlovškega predmestja. Niza starih hiš, ki ne segajo višje od prvega nadstropja, ne moti nobena moderna pozidava, ki bi se vrnila med ozke ulice. Kljub temu so vse hiše zgledno vzdrževane ali obnovljene. Na prvi pogled je videti, kot bi turistični utrip Ljubljane ta mirni, strnjeni del spregledal.
To dviga vrednost prenovljeni mansardi v eni izmed hiše na Žabjaku. Nastala je iz neizrabljene podstrehe, v kateri si je mlada družina omislila svoj novi, svetli dom.
Arhitekti iz biroja a2o2 so prisluhnili naročnikom prenove, ki so svoje želje izrazili takole: »Mislimo, da bi naše stanovanje moralo biti svetlo, odprto in zračno, da bi moralo biti sodobno, a s poudarki na izvirnih materialih in umeščenosti v prostor, predvsem pa, da bi njegova mansardna zasnova, ki je za razliko od običajnih stanovanj nekoliko drugačna, lahko zaživela v vsej svoji arhitekturni dovršenosti.«
S prenovo podstrešja so poudarjeni potenciali obstoječega prostora. Prečna orientacija, pogledi na Ljubljanski grad s terase, z oken obstoječih frčad pa pogledi na ulico. Stanovanje je zasnovano okrog osrednjega volumna, ki obdaja obstoječi opečni dimnik s kuriščem. V ta volumen so umeščene tudi nove strme stopnice, ki vodijo na galerijo s knjižnico in domačo pisarno.
Osrednji volumen stoji sredi velikega bivalnega prostora, v katerem sta združena kuhinja in jedilnica, namenjena druženju večje skupine ljudi, pa tudi kuhi, igri in delu domačih. Hkrati pa je bila pomembna tudi delitev nočnega in dnevnega dela stanovanja, ki bi vsakomur omogočila lastno sobo. Kopalnica, v osrednjem delu med obema spalnima prostoroma, je zasnovana v svetlih tonih. Je malo zatočišče miru in tišine s kopalno kadjo in manjšim oknom v sklopu omarice. V vstopnem delu kopalnice je utilitarni del stanovanja.
Spalnica z velikim horizontalnim oknom čez celotno stranico prostora zagotavlja obilo naravne svetlobe. Pogledi se odpirajo na atrij in grajski grič. Vgradna omara v svetlih tonih omogoča veliko shranjevalnega prostora.
Osnovna barvna paleta ponuja belo-svetlo rjavo kombinacijo. Bele stene povezuje mreža starih tramov, pazljivo očiščenih, ne pa tudi potemnjenih s katerim od zaščitnih premazov, kot to pogosto vidimo v prenovljenih objektih. Hrapava, groba površina večstoletnega lesenega ostrešja opominja, da je mogoče sobivanje starega in novega.
Sodeč po rezultatu prenove lahko potrdimo, da gre zares za simbiozo ostalin nekdanjega bivanja in udobja ter pristopa, kakršnega smo vajeni v 21. stoletju. Živeti v takšni simbiozi je pravzaprav privilegij.
Arhitektura: a2o2 arhitekti
Fotografije: Ana Skobe
