Vrt enega izmed slovenskih ljubiteljskih vrtnarjev se je izkazal za mnogo več kot le zelen prostor. Zapis o njem je ustvaril signal, ki je segel daleč onkraj pričakovanj.
Miha Suliman Grudzinski že desetletja živi v Velikem Trebeljevem. Je ljubiteljski vrtnar z izrazito umetniško žilico. Njegov vrt, ki smo ga letos spomladi – in že devet let prej – predstavili v oddaji Ambienti, raste počasi in potrpežljivo, v stalnem dialogu z naravo in tišino hriba. Čeprav je do potankosti dodelan, se v njem vsak dan še kaj dogaja: premik skale, presajenje rastlin, nega, obhodi. Delo ni ločeno od misli – skozi roke lastnika v prostor prehajajo tudi občutki, spomini, notranji ritmi in hrepenenja.
Pismo, ki je odprlo čas
Ko smo letos spomladi v oddaji Ambienti predstavili poglobljen portret Mihovega vrta in o njem objavili članek, smo kmalu zatem v uredništvo prejeli elektronsko pismo iz tujine. Pisal nam je Ivan Grudzinski. Sporočilo je bilo preprosto, spoštljivo in globoko ganljivo.
Po dolgih letih iskanja je na spletni strani Ambientov naletel na članek o vrtu v Velikem Trebeljevem. Prepoznal je ime človeka, o katerem je njegova mama Madalena Suliman Grudzinski govorila vse življenje – našel je Miho, maminega brata, svojega strica. Takrat še nihče ni slutil, da bo ta zapis postal most med Slovenijo in Brazilijo, med bratom in sestro, ki ju je življenje ločilo pred več kot pol stoletja.
Ivan nam je zaupal del družinske zgodbe: »Moja babica in dedek sta se konec štiridesetih let, torej po drugi svetovni vojni, preselila v Brazilijo. Najprej sta se jima rodila sin Edmond in hčerka Marieta, nato je prišla na svet moja mama, Madalena Suliman Grudzinski. Pozneje sta se rodila še Mihael in Eugenia. Žal sta se stara starša v šestdesetih letih ločila in babica Franciska se je vrnila v Slovenijo z dvema najmlajšima otrokoma, Eugenio in Mihom. Od takrat sta se moja mama in Miha srečala le dvakrat: enkrat v Braziliji in enkrat v Sloveniji. Po srečanju v devetdesetih letih nista imela več stikov.«
Leta so tekla, življenja so se razšla, a vprašanja niso nikoli povsem utihnila. Kaj se je zgodilo z Mihom? Kako živi? Ali mu je dobro? Tudi Miha se je po mamini smrti, ko se je dopisovanje s sorodniki nenadoma prekinilo, pogosto spraševal, kako živijo v Braziliji.
Velika družina na drugem koncu sveta
Še isti dan, ko smo prejeli Ivanovo elektronsko pošto, smo poklicali Miho. Oglasil se je iz sence hrasta, kamor se je po delu na vrtu umaknil pred poletno vročino. Ko je izvedel za pismo iz tujine, je za trenutek umolknil in pozorno prisluhnil zapisu. Nato pa je, kot da se je v njem odprl dolgo zaprt prostor, iz globine srca izrekel: »O, Marija, Marija … seveda. Madalena je moja sestra. Ivan pa moj nečak.«
Človek, ki mu je bil vrt dolga desetletja edini dom, je pri 67 letih izvedel, da ga na drugem koncu sveta čaka velika družina – devetnajst ljudi. Sorodstvo, ki ni izginilo, temveč je raslo in živelo svoje življenje v mestu Vinhedo, v notranjosti zvezne države São Paulo v Braziliji, in je ves ta čas čakalo, da vrt pošlje signal.
Miha nam je zaupal, da se je hitro naučil uporabljati aplikacije na pametnem telefonu. »Z nečakom sva se povezala prek spleta,« je povedal, »in takoj sem začel obnavljati portugalščino.«
Jeseni so obiskali Slovenijo
Sestra Madalena, njen mož Amauri, nečak Ivan z ženo Mario Fernando in nečakinja Thatiana so Miho to jesen razveselili z obiskom v Sloveniji. Dneve so polnili pogovori in skupna doživetja – obiskali so Ljubljanski grad, Bled, Kranjsko Goro, Postojnsko jamo in Predjamski grad. Obenem je Miha sestri izročil drobne sledi preteklosti: prte, pregrinjala in posteljnino, ki jih je njuna mama nekoč vezla in so desetletja čakali shranjeni v omari. Madaleni je podaril tudi staro otroško krilo, pisano in ročno šivano. »Mislim, da je bila tvoja,« ji je dejal. In obema so v oči privrele solze.
Nikoli ni prepozno
Za Ivana, ki danes z ženo živi v Parizu, je bilo iskanje strica osebno dejanje zvestobe. Za njegovo mamo izpolnitev dolgoletne tihe želje. Za Miho pa darilo, ki ga ni pričakoval – in dokaz, da življenje tudi v zrelih letih še zna presenetiti.
Zgodba, ki se je začela z vrtom in zapisom v oddaji Ambienti, je nevede odprla prostor ponovnega srečanja. Vrt, ki ga je Miha vse življenje gradil kot prostor odnosa med človekom in naravo, je tako postal še nekaj več: neviden, a trden most med celinama. Med preteklostjo in sedanjostjo. Med samoto in ponovnim snidenjem z družino.
In morda je to najlepša misel te zgodbe – da ljubezen do narave nikoli ne ostane zaprta v enem kraju. Da gre v svet. In da se, včasih po dolgih desetletjih, vrne kot darilo, ki srcu prinese tisto, kar mu je bilo ves čas namenjeno.
Fotografije: Ivan Grudzinski, Jasna Amalija Marin
