Zeleni prostor zakoncev Kuzman je majhen, a v sebi nosi vse, kar imajo tudi veliki vrtovi: rastline, svetlobo, vodo, kamen, senco, tišino in nežno gibanje vetra.
Mnogi vrtovi so skriti za masivnimi ograjami in neprekinjenimi živimi mejami, zato je toliko bolj osvežujoče, ko naletimo na odprt in slikovit vrt, kakršnega sta v mestu cvetja in vina ustvarila Andreja in Jože Kuzman. Resda ima njun vrt, ki obsega zgolj 450 kvadratnih metrov, »žepno« kvadraturo, a silno bogato in raznoliko vsebino.
Nastajati je začel leta 1978, le leto po tem, ko sta se zakonca Kuzman preselila v hišo v Slovenskih Konjicah. Njun zeleni svet je obliko dobival počasi – s posluhom, radovednostjo in spoštovanjem.
Mladostne izkušnje lastnikov
Jože je kot otrok odraščal v Zrečah, na družinski vrtnariji, kjer je spoznaval delo z zemljo, rastlinami in sadikami. Prav on je poskrbel za strukturo prostora: na robove parcele je posadil drevesa, ki danes dajejo senco, vmes pa grme, ki mehčajo mejo s sosedi.
Andreja je v mladosti živela sredi betona na Kongresnem trgu v Ljubljani. »Bila sem analfabetka za rastline,« pripoveduje lastnica. A v njej je ostal nežen spomin na vrt stare mame v Kranju, kjer so se kakor sijoče verižice razpenjale veje in listi bršljana. Pri očetovi teti na Gorenjskem pa so ji, kot pravi, v srce zasadili ljubezen do rastlin. S selitvijo v Konjice se je njeno zanimanje za vrtnarjenje močno poglobilo. Učila se je iz knjig, od prijateljev, s poskušanjem in opazovanjem. Danes zna vrt brati kot knjigo – vidi, kdaj rastlina diha in kdaj počiva.
Breza v obliki marele
Ko smo Andrejo vprašali, katera je njena najljubša rastlina, je hitro razkrila, da so to breza, povešava smreka, sivka, bršljan in kaktusi. Spominja se, da je pred mnogimi leti na Bledu prvič v življenju videla povešavo smreko in se vanjo naravnost zaljubila. Kar nekaj let je trajalo, preden sta z Jožetom v eni izmed drevesnic odkrila ljubko povešavo drevesce, ki je dobilo dom na njunem vrtu – v družbi netreskov, okrasnih trav in ameriškega slamnika tik ob pločniku.
Breza krasi prednji del vrta, ob dovozu, in jo vsak nemudoma opazi, saj jo lastnica obrezuje v obliko marele. »Ker je vrt majhen, mora biti krošnja lahka in zračna,« nam razloži.
Še bliže vhodu kraljujeta javorja in trajnice, ki jih je lastnica premišljeno zasadila v naravno delujoče nasade.
Kamen – Jožetov prstni odtis v prostoru
Posebnost vrta zakoncev Kuzman so tudi detajli, ki odražajo njuno edinstveno vizijo. Jože, ljubitelj kamnov, je vanj vnesel lokalne kamnine, ki jih je skrbno izbral in umestil po Andrejinih navodilih. Kamnito ogrodje je tudi temelj skalnjaka, ki vrtu podarja razgibanost.
Jožetova strast do kamenja sega v otroštvo, ko je z očetom v Zrečah začel drobiti kamenje, kar ga je pripeljalo celo do pisanja knjig o tej temi. Ko smo ga vprašali, čemu je treba nameniti največ pozornosti pri oblikovanju vrta s kamni, je Jože nagajivo odvrnil: »Najpomembnejše je, da ne padejo na nogo.«
Od terase do ribnika
Dnevna soba lastnikov ima pogled na utrip zelenega ambienta in neposreden dostop do terase, ki je nekoliko poglobljena in vodi do vrtnega kamina. Nedaleč stran krožne kamnite stopnice vodijo na vrh skalnjaka – do razgledne točke, zelenjavno-zeliščnega vrtička in kaktusov, ki se sončijo ob zidu hiše.
Vrt poleg dreves, grmovnic in trajnic krasi okrogel ribnik, ki ga od takrat, ko je nanj stopila Andrejina in Jožetova vnukinja ter navdušeno zaklicala »Babi, kakšno veliko lužo imaš!«, vsi imenujejo kar »luža«. Posebnost njunega ribnika je, da je povsem okrogel, voda pa sega do zelenice; kot sta pozneje ugotovila, je to pristna imitacija naravnih ribnikov, kakršne najdemo tudi na Pohorju. V ribniku pod listi lokvanjev ter med navadnimi strelušami in rogolistom plavajo zlate ribice, za dotok vode pa ves čas skrbi žleb iz pohorskega marmorja, ki ga je izdelal Jože.
Odprtost kot filozofija
Vrt je neobičajen zaradi njegove odprtosti. »Če bi imela visoko ograjo, bi rastline zadušila, vrt bi bil temačen,« pravita lastnika. Zato sta se odločila za ograjo iz lesenih stebričev in vodoravnih prečk, ki je lahkotna in skoraj neopazna. Tako svetloba in zrak prosto tečeta po vrtu, mimoidoči pa se ob sprehodu po ulici razveselijo njegove lepote.
V odprtem zelenem prostoru se vrstijo najrazličnejši obiskovalci: ježi radi korakajo po travi, kosi si poiščejo deževnike, žuželke se napajajo z nektarjem, močeradi najdejo zatočišče ob kamnih, martinčki se grejejo na soncu, mačke vsak dan preverjajo svoj teritorij. Nekoč je prišla celo vidra in odnesla nekaj zlatih ribic – droben opomin, da vrt nikoli ne pripada samo ljudem.
Bogate izkušnje
Skoraj pet desetletij skrbi za vrt prinaša modrost, ki je ne more dati nobena knjiga. Andreja danes, ko šteje več kot osemdeset let, izbira bolj preproste rastline in cvetove, ki ne zahtevajo veliko nege. »Če nekaj cveti samo dva dni, gre ven,« pove brez dlake na jeziku. Preprostost ji je postala neprecenljiva.
Vzdrževanje trate sta si zakonca olajšala z namakalnim sistemom in robotsko kosilnico, a ročne žage in škarje ostajajo del njune vsakdanje rutine.
Najlepši vtis njunega vrta je, da deluje kot majhna pokrajina – polna zraka, svetlobe, odprtosti in tihe modrosti. Je živahen prostor, ki sporoča, da prava lepota ni v skrivanju, temveč v deljenju – z naravo, okoljem in vsemi, ki se kadarkoli ustavijo pred njim.
Fotografije: Jasna Amalija Marin
