V mestu, kjer arhitektura pogosto nosi s seboj željo po izničenju starega in razkazovanju novega, prenova stanovanja v Dukićevih blokih deluje skoraj kontrakulturno. Kot arhitekturni esej v prostoru. Tiho, nevsiljivo, pa vendar izrazito: zadržano v gesti, drzno v razmisleku.
Stanovanje, umeščeno v modernistično večstanovanjsko stavbo z letnico 1935, je del kompleksa, ki ga je za pokojninski sklad Trboveljske premogokopne družbe zasnoval arhitekt Jože Sivec. Danes znani kot Dukićevi bloki predstavljajo zgodnji primer funkcionalistične gradnje v Ljubljani, in prav ta dediščina postane izhodišče arhitektov iz biroja a2o2, ki so prenovo izpeljali v duhu spoštovanja, berljivosti in plasti časa. Prenova stanovanja na 120 m², izvedena za mlado družino, je izjemen primer, kako arhitekturna transformacija ne zahteva prevlade nove forme, temveč razkritje tiste že prisotne.
Rekonstrukcija odnosa, ne le prostora
Namesto da bi iz prostora odstranili njegove zgodbe, jih arhitekti postopoma odgrinjajo. Odstranijo le tisto, kar je motilo osnovno logiko stanovanja: nekaj nenosilnih sten, nekaj ločnic, nekaj nepotrebnega pohištva. S tem odprejo stanovanje vzdolžno in prečno, povežejo ložo, dnevni prostor in jedilnico ter ustvarijo občutek pretočnosti, ki je v svojem bistvu sodoben, a organsko izpeljan iz obstoječe tlorisne sheme.
Najbolj radikalen poseg pa ni tisti, ki se vidi, temveč tisti, ki se začuti. Ko arhitekti odstranijo zaključne sloje stropa, pod njimi odkrijejo rebrasto konstrukcijo iz armiranega betona. Namesto da bi jo skrili nazaj, jo razgalijo. V prostor ne vnašajo industrijske estetike, temveč zgodbo – materialno zgodovino stavbe. Tako beton ni le površina, temveč dokument časa.
Vstavki v lupino
V stanovanje arhitekti ne vnašajo »nove arhitekture«, temveč raje vstavljajo premišljene volumne, ki ne želijo tekmovati z nosilno lupino. Servisni program – kopalnice, shramba, garderoba – je skrit za nizom svetlo sivih omar, ki so volumensko natančne, vendar likovno zadržane. Obstoječi parket iz hrasta je obnovljen, stara vrata in okna ohranjena. Novi elementi ne brišejo zgodovine, temveč jo dopolnjujejo.
Materialna paleta je občutljivo sestavljena: toplo leseno jedro jedilne mize, kovinski detajli, matirani paneli in zadržani barvni poudarki (modri, rdeči) ustvarjajo ambient, ki ni niti retro niti izključno sodoben – temveč nekaj vmes, nekaj lastnega. Nekaj umirjenega.
Stanovanje z zadržanim izrazom in razkošjem prostora
Prenova jasno razmeji dnevni in nočni del stanovanja. Otroška soba, spalnica, kopalnica in prostorna veža so v ozadju, zaščiteni pred vsakdanjim tokom, saj so orientirani na park in tako povezani z zelenjem v njem. Dnevni prostori pa so odprti, povezani z zadržano ložo, ki ni razgledna točka, temveč podaljšek notranjega sveta.
Zadržanost tega stanovanja je tisto, kar mu daje moč. Arhitektura tukaj ne govori glasno – govori spoštljivo. Je pogovor, ne razstava. Je preplet konstrukcije, svetlobe in materiala, ki ustvarja prostor, v katerem se ni treba odločiti, ali gledamo v prihodnost ali preteklost. Ker je oboje.
- Arhitekti: a2o2 arhitekti
- Avtorska ekipa: Klara Bohinc, Andraž Keršič, Žiga Ravnikar, Eva Senekovič, Uršula Novak
- Lokacija: Ljubljana, Slovenija
- Leto izvedbe: 2023
- Površina: 120 m²
- Nagrade: Zlati svinčnik 2024 (ZAPS), OHS Award 2024
- Več: www.a2o2.si/projekti/stanovanje-dukici
Fotografija: Ana Skobe
