Lesna obrt je tradicionalno v domeni moških, saj gre za fizično pogosto zelo težaško delo, ki ga je družba pripisala pregovorno močnejšemu spolu. A trendi se spreminjajo in v zadnjem času se z obdelavo lesa in izdelavo lesenih izdelkov spogleduje vse več žensk. »Nazaj k rokodelstvu, nazaj k naravi ni le geslo, temveč način življenja. Samo da imaš idejo, pridne roke, domišljijo in voljo, da ustvariš nekaj unikatnega,« je prepričana Monika Čepin, ki je pogumno zaplula v obrtniške vode.
Skozi zgodovino so ženske le redko našle mesto v mizarskih delavnicah, danes pa lahko naštejemo vse več mizark ali obdelovalk lesa, ki pogumno vstopajo na stereotipno moško področje. Tradicionalno so bile namreč ženskam bolj zaupane podrejene vloge v tej panogi rokodelstva, morda popravilo manjših hišnih kosov ali izdelava manjših uporabnih predmetov, danes pa je paleta izdelkov, ki so plod spretnih ženskih rok, precej širša – od servisnih desk do manjših klubskih mizic in celo jedilnih miz. Vsekakor je treba ženski doprinos v obrti na široko pozdraviti, saj ustvarjalke in mizarke v panogo vnašajo svojevrsten vidik ustvarjalnosti in drugačen pristop k estetiki s poudarkom na trajnosti in družbeni vrednosti.
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo konec leta 2019 med samozaposlenimi mizarskimi obrtniki vsega 1,2 odstotka žensk, kar pomeni, da je več kot 98 odstotkov samostojnih mizarskih obrtnikov moških. Razlog za tako majhen odstotek žensk gre iskati v pomanjkanju formalne izobrazbe in fizično težaškemu mizarskemu delu, pa tudi v predsodkih, ki so jih ženske v panogi deležne.
Ekonomistka, ki je v iskanju popolne mizice našla svojo strast
Ena izmed tistih, ki se niso menile za ovire, je Monika Čepin, sicer po izobrazbi ekonomistka, ki spretno vrti mizarsko orodje. Njene poti so se z lesom križale povsem po naključju, ko je pred petimi leti opremljala stanovanje in iskala primerno klubsko mizico. Ker v trgovinah ni našla takšne, ki bi ji bila všeč, se je odločila, da jo izdela kar sama. Zavihala je rokave in se celotnega procesa lotila kar sama – od iskanja primernega kosa do iskanja premazov in podnožja: »Predznanja nisem imela. Pa sem si rekla, kaj pa je, vzameš les, če uspe, uspe, če ne, pa ne. Moški ali ženska, nima veze. Dobro, potrebuješ moško roko, da ti pomaga kakšen težek kos obrniti in premakniti, drugače pa nima veze.«
Ker ji je mizica prav vsak dan narisala nasmeh na obraz in požela veliko zanimanja, se je odločila, da pod lastno znamko izdela uporabne lesene izdelke tudi za druge. Seveda ni šlo brez izzivov, a na vsaki napaki se je naučila česa novega, z veliko vztrajnosti pa nabrala vse več izkušenj in znanja. Vse skupaj pa se ni končalo s klubsko mizico, temveč je paleta izdelkov postajala vedno bolj obširna ‒ potem se je lotila izdelave svetilk in ur, zdaj pa jo navdušujejo predvsem podstavki za pasjo hrano in vodo. Pri delu ji na pomoč priskoči tudi partner, saj je včasih lahko rokovanje z lesom težaško delo, ki zahteva veliko fizičnega napora.
»Verjamem, da so nekateri poklici, povezani z lesom, morda fizično prezahtevni za ženske, ampak po drugi strani pa lahko ženska ponudi precej boljšo idejo za izdelek kot moški, saj dobro ve, kakšen izdelek bi želela imeti v svojem domu,« pove Monika, ki povečini les za izdelavo najde med sprehodi v gozdu. Kot pove, pobere, kar je narava odvrgla, nič ne seka. Če ji pravi kos ne prekriža poti, ga včasih tudi kupi ali pa najde na odpadu lesa. Vsak kos natančno prouči in v njem poišče potencial. Prav zato nima najljubše vrste lesa, saj verjame, da je mogoče prav iz vsakega kosa narediti nekaj novega, zanimivega.
Podjetnica, ki spoštuje preteklost, gradi prihodnost in z vonjem lesa povezuje generacije
Tudi Petra Kos o lesu govori z izbranimi besedami. Podjetnica na Veliki Preski pri Litiji skupaj s svojo sestro nadaljuje mizarsko tradicijo, ki sta jo leta 1991 začela njena starša. Postavila sta odlične temelje, saj je družinska obrt presegla meje podjetništva. Dokaz tega je tudi muzej Lesarius, ki je zrasel ob domači mizarski delavnici, a pojdimo lepo od začetka. Petra je tako rekoč odrasla v mizarski delavnici, saj se je že v zgodnjem otroštvu pogosto potikala okoli strojev in priskočila na pomoč očetu ter drugim delavcem, ki so z veliko spoštovanja kose lesa spreminjali v uporabne izdelke. Rada je preživljala čas v delavnici, saj je prav tam lahko uresničila ustvarjalne projekte, ki so se porodili v njeni domišljiji. Poleg tega, kot pove sama, je že od samega začetka precej tehnični tip, zato jo je obdelovanje lesa zanimalo in je s tem nahranila tudi svojo radovednost ter željo po novem znanju:
»Pri lesu me privlači sama struktura lesa, njegova barva, s pomočjo katere lahko prav vsako lesno vrsto narediš zanimivo. Všeč mi je, da uporabnika poveže z naravo, je prijazen tako očem kot tudi na dotik. Dokazan je terapevtski učinek lesa, če bos hodiš po lesenih tleh ali se ga dotikaš. Navdušuje me tudi njegova funkcionalnost, saj ga je mogoče uporabiti za številne namene, vse od glasbil do gradnje stolpnic. Ves ta potencial nosi v sebi. Pri tem pa ne smemo pozabiti niti na njegovo trajnostno noto.«
Starši so začetno delavnico uredili s prenovo gospodarskega poslopja, v dobrih treh desetletjih pa se je kompleks razširil še na salon in muzej. Danes namreč podjetje slovi po načrtovanju in izdelavi lesenih objektov ter celostni zunanji ureditvi, vključno z nadstreški in drugimi dodatki ob hiši. Del podjetja je tudi projektantsko-arhitekturni biro, v sklopu katerega se lotevajo urejanja zunanjega prostora, pri izdelavi pa se povezujejo z drugimi izvajalci za dosego najboljšega končnega rezultata. Novost podjetja je tudi konfigurator nadstreškov ‒ za boljšo predstavo nadstreška kar na domačem vrtu.
»Veliko prednost dajemo prenosu znanja na mlade, tako na dijake kot študente. S tem kalimo kader za prihodnost. Smo neke vrste učeča se organizacija, saj nam prenos znanja predstavlja pomembno vrednoto. V tem času je že nekaj naših vajencev odprlo lastna podjetja, na kar smo zelo ponosni,« pojasni Petra Kos, ki je izbrala študij ekonomije, s tem pa je prevzela druge vidike podjetništva. Tako je dobila idejo o muzeju Lesarius, ki obiskovalcem omogoča interaktivno doživetje obdelave lesa, obenem pa jih seznani z lesarsko dediščino skozi sedem čutov:
»S postavitvijo muzeja smo želeli prenesti sporočilo o tem, kakšne veščine obdelave lesa so imeli naši predniki. Z namenom, da tega ne pozabimo in da jih primerno počastimo ter ohranimo spomin na našo dediščino. To ni klasičen muzej, v smislu, da se ničesar ne smeš dotakniti, saj je dobrodošlo, da vse preizkusiš, se dotakneš, občutiš.«
V podjetju prisegajo na principe krožnega gospodarstva, zato zelo dobro skrbijo za uporabo slovenskega lesa. Največkrat ta prihaja kar iz bližnjih gozdov, kjer s pomočjo lokalnih dobaviteljev in žagarjev dobi obliko, primerno za mizarsko obrt. Le poredko rokujejo z lesnimi vrstami iz tujine, predvsem na željo naročnika. Petri posebej ljuba lesna vrsta je smreka, ki jo v podjetju največ uporabljajo, zaradi vonja pa so ji ljubi tudi borovci, ki jo spominjajo na poletne večere ob morju.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Fotografije: Oliwoodstudio, Shutterstock
