Oblikovanje interjerja pogosto povezujemo s profesionalnim načrtovanjem, sledenjem trendom in natančno tehnično zasnovo. A dom je več kot le prostor – je osebna pripoved, ki jo pišemo vsak dan znova. Eden izmed navdihujočih primerov takšnega avtorsko zasnovanega interjerja je dom Barbare Kotnik, novinarke, ki je z veliko občutka, zgodovinske domišljije in ročnega dela ustvarila stanovanje, ki spominja na angleško podeželsko vilo z dušo.
V času, ko so interjerji pogosto minimalistični, nevtralnih barv in čistih linij, Barbarin dom zavestno plava proti toku. Vanj je vnesla toplino, teksture, tapete, stare predmete in botanične motive, ki ustvarjajo vtis, da smo nekje med sanjskim potovanjem in nostalgičnim muzejem.
Prenova se je začela s kopalnico, ko je pod kozolcem nekega podeželskega doma našla starinsko samostoječo kad iz tovarne Emo Celje. Ta skoraj pozabljeni predmet je postal izhodišče za prostor, ki danes spominja na botanični vrt iz preteklih stoletij – z zelenimi tapetami, keramičnimi ploščicami smaragdnega odtenka, lončnicami in medeninastimi detajli. Kopalnica ni le funkcionalen prostor, temveč ambient za umik, prostor, ki pomirja.
Spalnica kot iz začaranega gozda
Ko je bila kopalnica zaključena, se je Barbara lotila še spalnice, kjer je želela ustvariti občutek pravljičnega zatočišča. Navdih je črpala iz narave, umetnosti in nekdanjih evropskih interjerjev, a brez slepega posnemanja zgodovinskih slogov. Na stenah so tapete z motivi dreves in rastlin, ki ustvarjajo vzdušje začaranega gozda, pod katerega krošnjami človek zlahka pozabi na vsakdanjik. Prostor je svetel, s prepletom belega pohištva in tekstilov v bogatih teksturah: žametne zavese, lanena posteljnina in pozlačeni poudarki. Vse skupaj sestavlja sanjsko kombinacijo mehkobe, topline in intimne elegance.
Stopnišče je prava kabinetna zbirka naravoslovja, z uokvirjenimi motivi rastlin, insektov in morskih primerkov. Njena zbirka »naravnih zakladov« je rezultat dolgotrajnega, strastnega nabiranja – a z jasno etično držo: nikoli ne nabira živih primerkov, temveč le tiste, ki jih najde že odmrle. Tako kot starinam tudi naravnim materialom vrača življenje.
Posebno mesto zavzema kuhinja, ki jo zaznamuje podeželski rustikalni šarm. V njej kraljujejo zbirka bakrenih posod, medeninasti detajli, klasični črno-beli šahovski vzorec na tleh ter velik keramični umivalnik s starinsko pipo. Prostor deluje kot kulinarična delavnica iz nekega drugega časa, a popolnoma funkcionalna za današnji čas.
Barbara priznava, da njen dom za marsikoga pomeni presežek – za nekatere celo maksimalizem. A kot pravi sama, mora prostor odražati duha tistega, ki v njem živi. Zato brez zadržkov uporablja barve, njena vhodna vrata so vijoličaste barve, stanovanje je polno bogatih tekstur, kombinacij starega in novega, predvsem pa začinjeno z veliko poguma in zvestobe svojemu okusu.
Njena zgodba dokazuje, da ni treba biti arhitekt, da si ustvariš dom, ki je hkrati estetsko dovršen, funkcionalen in poln značaja. Potrebni so: občutek, pogum, trdo delo in iskrena želja, da si ustvarimo nekaj po svoje. V interjerju Barbare Kotnik ni nič naključno, in prav zato vsak kotiček govori – o krajih, ki jih je obiskala, časih, ki jih občuduje, in vrednotah, ki jih živi.
V svetu hitrih rešitev in ponavljajočih se vzorcev takšni prostori izstopajo kot tihe izjave individualnosti. So dokaz, da interjer ni le stvar modnega okusa, temveč predvsem intimna izjava o tem, kdo smo.
