Les je resnično univerzalen material – primeren tako za javne objekte kot za intimna družinska domovanja. Najsi gre za objekte z veliko površino ali takšne, z majhno, ki se praktično stopijo z okoliško naravo. Prav tak primer najdemo na robu Kozjanskega, kjer se nočno nebo razgrne v tisočerih zvezdah in kjer po gozdovih še danes odmevajo zgodbe o čarobnih bitjih.
V bližini Olimja, s pogledom na mehko razgibano kozjansko gričevje, stoji posestvo s šopkom hišic, ki so nastale iz želje po preprostosti, miru in sobivanju z naravo. Dve sta zgradila nova lastnika posestva, ki sta za to v veliki meri zavihala rokave kar sama. Ljubka podoba, prepletena z lesom, je rezultat njune vizije, saj sta z občutkom za krajino, proporce in toplino materiala ustvarila bivalni prostor, ki nadaljuje poslanstvo neokrnjene okoliške narave.
Lastnika sta se odločila, da posestvo, na katerem je že stala več kot 170 let stara kozjanska domačija s pripadajočim skednjem in leseno brunarico ohranita ter dopolnita z dvema sodobnima lesenima vilama, ki po obliki in materialnosti črpata navdih iz tradicionalne arhitekture tega območja.
Ker sta novi hiši majhni – le okoli 20 kvadratnih metrov – je bila pri načrtovanju ključna funkcionalnost. Prostor sta zasnovala racionalno, a z mislijo na udobje in dobro počutje. Majhnost se je izkazala za prednost, saj sta lahko tako ohranila primat zunanjih površin in odprt pogled na gričevje, ki ga uokvirjajo velike zasteklitve.
Konstrukcija hišk je skeletna, izdelana iz smrekovega lesa, za izolacijo so uporabili lesno volno, ki so jo zaščitili z lesnimi ploščami in paroprepustno folijo. Izbrali so prezračevano fasado, ki omogoča, da konstrukcija diha, hkrati pa preprečuje pregrevanje v poletnih mesecih. Terase so iz macesna, notranjost pa oblečena v brezo, ki jo dopolnjujejo posamezni kosi pohištva iz starega, ponovno uporabljenega lesa, z bližnjih kozjanskih domačij.
Posebno noto interjerju daje črna kuhinja, ki je obenem kontrast svetlemu lesu, po drugi strani pa ga dopolnjuje. Navdih za oblikovanje sta lastnika črpala iz tradicionalnih črnih kuhinj starih domačij, s čimer sta ustvarila harmoničen odnos med tradicijo in sodobnostjo.
Fasada je obdelana s starodavno japonsko tehniko žganja lesa Shou Sugi Ban, ki les zaščiti z naravno plastjo oglja. S tem postopkom les pridobi izjemno odpornost proti vlagi, škodljivcem in ognju. Navdih za to metodo so lastniki našli ne le na Japonskem, temveč tudi v lokalni tradiciji – včasih so namreč na tem območju spodnje dele lesenih stebrov, namenjenih vinogradom, ožgali, da bi jih zaščitili pred trohnenjem.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Sponzorirana vsebina
