Les je lep, da bi mu podaljšali obstojnost in povečali njegovo odpornost, pa smo ljudje skozi zgodovino izumili vrsto metod. Ena najbolj učinkovitih, okolju prijaznih in zanesljivih je kombinacija japonske tehnike žganja lesa in uporaba borove smole.
Skozi zgodovino so številne civilizacije odkrivale prednosti ožganega karboniziranega lesa, Japonci pa so v 18. stoletju tehniko izpopolnili. Tradicionalna japonska metoda zoglenelega lesa Shou Sugi Ban les naredi bistveno bolj odporen proti zunanjim vplivom in mu zagotovi dolgotrajno odpornost. V kombinaciji z borovo smolo, s katero so si skozi zgodovino pomagala številna pomorska ljudstva, pa lesene površine zahtevajo le malo vzdrževanja in so bistveno bolj zaščitene proti črvom, gobam in plesni, pa tudi proti ognju.
Čeprav se zdi, da je ogenj morda največji sovražnik lesa, v resnici lahko prav nadzorovana izpostavitev plamenom dodatno zaščiti površino in poskrbi za večjo obstojnost. Že pred stoletji so Japonci opazili, da so lesene zgradbe, ki so bile poškodovane v požaru, ob ponovnem stiku z ognjem postale bistveno odpornejše. Iz teh spoznanj se je razvila metoda zoglenjevanja lesa, ki se je pozneje razširila po svetu in našla svoje mesto tudi na sončni strani Alp.
Zgleden primer tega je nova čolnarna v blejski Zaki, kjer so za zaščito lesa pred vlago in vodo izbrali prav karbonizacijo. Arhitekti so pri prenovi čolnarne Zaka na zahodnem robu Blejskega jezera sledili materialnosti obrežnih objektov v tem delu Slovenije. Fasadne deske so umeščene v zamaknjenem nizu, zaradi česar fasada prepušča svetlobo in zrak. Posebnost čolnarne je eksperimentalni strešni filtracijski vrt, ki ga na daleč prepoznamo po lesenih koritih, v katerih se razraščajo alpske cvetlice. Skozi substrat se črpa in počasi filtrira jezerska voda, ki tako oskrbuje rastlinje s hranili, obenem pa posnema naravne procese filtriranja vode. To pa je le eden izmed vidikov trajnosti objekta. Izvirno leseno ogrodje in obloge so namreč za potrebe prenove skrbno razstavili in obnovili, s čimer so ohranili tudi razmerja in prostorski ritem objekta. Zaradi bližine vode so les zaščitili s karbonizacijo in nanosi borove smole.
To japonsko tehniko žganja lesa že vrsto let preizkušata in izpopolnjujeta Rok Murko in Domen Ovsenik, ki ob tem opozarjata, da uporaba borove smole in karboniziranega lesa sega daleč v zgodovino tudi na slovenskih tleh. Sicer pa se je tehnika karbonizacije po svetu razširila iz Japonske. Zgodba sega v 18. stoletje, ko so Japonci, predvsem v obmorskih krajih, iskali način, kako zaščititi les pred propadanjem. Ugotovili so, da žganje lesa podaljša njegovo življenjsko dobo, saj se pri tem odstrani aktivni ogljik. Tako se iz lesa odstranijo tudi hranila za mikroorganizme, ki bi ga sicer razkrajali.
V procesu žganja pride do karbonizacije lesa, pri čemer se lesni ogljik v lesu aktivira in pri tem reagira z zrakom. Pri tej reakciji se okrog lesa tvori zaščitna plast, ki ga ščiti pred vremenskimi vplivi, plesnijo, insekti in gnitjem. Hkrati pa se zaradi oglikizacije lesna vlakna stisnejo in postanejo bolj trdna, kar pripomore k njihovi obstojnosti. Z namenom, da bi les ob zunanji uporabi še dodatno zaščitili, pa ga naknadno premažejo še z borovim katranom, ki naravno ščiti les pred sončno svetlobo in vremenskimi vplivi ter bistveno podaljša življenjsko dobo lesa. Ta tehnika je primerna za vse vrste zunanje uporabe, tako za fasade, balkone, mostove in pomole kot za terase.
Za dodatno zaščito ožgan les dodatno zaščitita še s premazom iz borove smole, na katero so prisegali že stari Perzijci, nato pa še vikingi. Sprva v pomorstvu, nato pa so svoje znanje prenesli še v gradbeništvo.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Fotografije: Shutterstock, Ambienti
Sponzorirana vsebina
