Ko so se lastniki domačije odločili, da si postavijo nov dom na mestu starega, so se novogradnje lotili z velikim spoštovanjem do stare domačije. Na izviren in dopadljiv način so združili tradicijo in sodobno tehnologijo. Nastal je dom za 21. stoletje, ki ohranja domačnost starega.
Domačijo – sezidal jo je praded sedanjega lastnika – sta prej sestavljala dva objekta, ki so ju lastniki morali podreti, saj zaradi dotrajanosti nista omogočala smotrne obnove. Postavili so nova objekta in jima zamenjali vlogi. Tam, kjer je prej stala mizarska delavnica, so postavili hišo, na mestu nekdanje hiše pa so zgradili večnamensko delavnico. Tako so delavnico postavili tik ob cesto, torej ob razmeroma hrupno okolje; bivalni objekt pa je umaknjen od ceste, zato je tam mirneje, osenčeno z južne strani; odpira se na velik vrt.
Ob podiranju so poskušali ohraniti vse, kar ima za njih trajno vrednost, in to znova uporabiti pri gradnji novega doma. K temu spadajo: staro orodje, lesene igrače, stari parket z intarzijo, ki so ga preselili v nov objekt; celo stare temelje iz kamnov so obdržali, jih razrezali in reinterpretirali na novo kot stensko oblogo v novem objektu. Tudi sicer so kot izhodišče za gradnike uporabili naravne materiale, kot so kamen, pesek in les, kolikor je bilo mogoče.
Seveda pa so dodali nepogrešljive sodobne dodatke, kot je prezračevalni sistem, brez katerega si danes težko predstavljamo kakovost bivanja.
Lastnik domačije Pr’ čolnari (po domače) je pojasnil svoje stališče do ponovne uporabe delov stare domačije: »Moje splošno prepričanje je, naj se to, za kar so se naši predniki trudili in ustvarili, poskuša obdržati, reciklirati, skratka, da se prenese naprej v novo generacijo.«
Ob vstopu v objekt ob cesti se ta izkaže kot delavnica in večja garaža, kjer hranijo kolesa, opremo za smučanje idr. Delavnica je odprta do slemena z dvižno ploščadjo, da lahko karkoli dvignejo višje, v zgradbi je še delavnica za hobi.
Nadstrešek povezuje oba objekta, delavnico in hišo. V klasično zasnovani bivalni hiši dominira odprt dnevni prostor v pritličju, ki združuje jedilnico, kuhinjo, dnevni kotiček in velik tehnični prostor. Zgornja etaža je namenjena spanju: polovica za starše, polovica za otroke, s kopalnicama, iz starševske kopalnice in spalnice je še izhod na teraso.
Barvna skala notranjosti hiše pravzaprav sledi barvam, ki jih ponujajo gradniki, torej kamnu in lesu. Lastnik je tehnično zelo izobražen in spreten, zato hiša skriva še veliko premišljenih rešitev, povezanih z zvokom in osvetlitvijo. Tako je strop v dnevnem prostoru izdelan podobno kot v glasbenem studiu, z željo, da v prostoru ni odmeva.
Luči na stopnišču so umestili na točno določena mesta, pri čemer so predvideli višino in kot, pod katerim bo padala svetloba na stopnice. Med pritličje in nadstropje so umestili okroglo odprtino, skozi katero svetloba preseva iz strešnih oken vse do pritličja, prav tako so uporabili sodobno tehnologijo, ki omogoča upravljanje ključnih bivalnih pogojev v hiši.
Premišljeno urejeni notranji prostori in privlačno urejena okolica hiše so osnova, zaradi katere družina v novem domu kar se da uživa.
Fotografije: arhiv lastnikov
