Na robu podeželja, kjer jutra dišijo po travi in večeri polzijo v tišino, stoji kamnita hiša iz leta 1850, ki danes znova živi svoje zgodbe. Càsa Felicita 1850 ni le objekt – je dom, ki ga je Erika Felicijan postopoma obudila z veliko mero potrpežljivosti, spoštovanja in občutka za preteklost.
Že dolgo je čutila, da mestno stanovanje, čeprav prijetno, ni več dovolj. Želela je stik s tlemi, občutek prostora, pogled, ki se ne konča ob sosednji fasadi. »Vedno sem sanjala o majhni hiši nekje na robu gozda,« pravi Erika, »da bi slišala veter in tišino, ne prometa.« Ta občutek hrepenenja po zemlji, po fizičnem stiku z naravo, je bil tisti, ki jo je počasi pripeljal do hiše z letnico 1850 – skromne, a polne karakterja. Čeprav ni bila »modernizirana« ali pripravljena za prebivanje, jo je pritegnila prav zaradi svoje nepopolnosti in duše, ki jo je bilo mogoče začutiti v njenih stenah.
Erika, sicer ustvarjalka rokodelskih sejmov ARTish in blagovne znamke Patsy, je hišo našla septembra 2024. Ni iskala popolne nepremičnine, ampak prostor, ki bi z njo dihal. »Želela sem hišo z zemljo pod nogami, s pogledom na nebo in z občutkom pristnosti,« pravi. Stara kmečka hiša z letnico 1850 jo je pritegnila prav zato, ker ni bila »ready to live«. V njej je bilo čutiti čas, patino, zgodbe.
Prenova je bila spoštljiv dialog s prostorom, ne poseg vanj. Dela so potekala postopoma – najprej nujni posegi v zgornjem nadstropju, ki ga prej niso uporabljali. Izolirali so stene spalnic, zamenjali lesena tla in uredili elektriko. Hiša ni bila vlažna, zato zunanjosti še niso obnavljali. Ta del Erika načrtuje v prihodnosti, ko bodo mogoče na voljo sredstva za ohranjanje kulturne dediščine. Okna in vrata so ostala originalna, prav tako kamnita zunanjost. Nobene stene niso porušili; v dnevni sobi so le odstranili stari omet do kamna in ga znova ometali z apneno mešanico.
»Želim, da hiša ohrani svojo kamnitost,« pravi Erika. »Tudi hlev spodaj ima še vedno originalne oboke in betonske napajalnike – tam želim urediti družabni kotiček za goste in prijatelje.«
Ogrevanje ostaja pristno in samostojno: brez centralne kurjave, samo s krušno pečjo, štedilnikom na drva in s pečjo v spalnici. Pozimi Erika pogosto kuha kar na štedilniku, ki ogreje in poveže dom v enoten utrip.
V notranjosti hiše se staro prepleta z novim. Kuhinja je originalna, le prebarvana in zamenjane so ročke. Pohištvo v dnevni sobi je prav tako staro – le sedežna garnitura je nova. Kopalnica, shramba in sobica ob kuhinji so ostale skoraj nespremenjene, le osvežene z nežno kremno belo barvo.
V skednju pod hišo se danes nasmiha zbirka starih orodij, zabojev in kovinskih posod – Erika jo imenuje mini muzej preteklosti. V vsakem predmetu vidi zgodbo: kredenco, ki je v hiši od nekdaj, prebarvano mizo, stole s popravljanimi šivi, lanene prevleke, kovinske police, ki so preživele desetletja. Ni trendovskih kosov, le tisti, ki »govorijo«. »Dom ne nastane čez noč,« pravi. »Vsak del mora dobiti svoj čas in smisel.«
Notranja ureditev sledi načelom naravnosti: nevtralni toni, veliko lesa, svetloba, apneni ometi, kjer so se ohranili. Bralni kotiček ob ozkem oknu in stenska svetilka ustvarjata zavetje za miren trenutek. Prostor ni zasnovan kot popolna kompozicija, ampak kot živ organizem, ki diha z ritmom vsakdana.
Danes Càsa Felicita 1850 ni popolna – in ravno v tem je njen čar. Hiša ne išče glamurja, ampak dialog. Les škripa, zrak diši po apnu, stene nosijo brazde časa. To je dom, ki raste počasi – s spoštovanjem do vsega, kar je bilo, in z mislijo na to, kar še prihaja.
