Na prvi pogled se zdi, da je ogenj največji sovražnik lesa, a ob nadzorovani izpostavljenosti lahko prav ogenj poveča njegovo obstojnost in zaščiti površino. Japonci so tako že pred stoletji ugotovili, da so lesene zgradbe, ki so bile poškodovane v požaru, ob ponovni izpostavljenosti ognju bistveno bolj odporne nanj, iz česar se je razvila t. i. metoda zoglenjenja lesa Shou Sugi Ban, ki se je razširila širom po svetu in našla svoje mesto tudi na sončni strani Alp. Še več: tehnika karbonizacije je zaradi svojih estetskih učinkov postala modni krik v arhitekturi.
»Les. Če ga pustiš neobdelanega, posivi. To ima svoje dobre in slabe strani. Tako da to so vprašanja estetike in trajnosti, s katerimi se ukvarjamo in iščemo načine, kako zaščititi les, da bi ohranjal svojo barvo in lastno zaščito ter kljuboval vremenskim neprilikam in času,« o uporabi lesa v sodobni arhitekturi pove arhitektka Špela Videčnik, ki se je prav zaradi zaščite in obstojnosti lesa v arhitekturi odločila za oživljanje tradicionalne tehnike karboniziranega lesa: »Izkazalo se je, da se je uporabljala tudi na naših tleh. Drevak, ki so ga našli na Ljubljanskem barju, je bil prav tako zaščiten po tej metodi. Pozneje se je tehnika uporabljala tudi v alpskem svetu, v visokogorju, sčasoma pa se je nanjo malce pozabilo. Zdaj jo počasi spet obujamo.«
Gorenjca, ki oživljata starodavno tehniko karboniziranega lesa
Gre za tehniko oglenjenja na naraven način, ki jo želita širši javnosti predstaviti tudi Domen Ovsenik in Rok Murko. Sama sta se s tehniko prvič spoznala, ko sta iskala metodo, s katero bi zaščitila fasado lesenega skednja na ranču. Lotila sta se dela in dolgo časa pilila postopek ter nabirala izkušnje, v procesu pa razvila tudi lasten stroj za žganje lesa. Da gre za tehniko, ki so jo poznali tudi naši predniki, potrdi Domen, ki bolje osvetli njeno prvotno uporabo v stavbarstvu: »Na naših tleh obstaja tradicija žganega lesa, sploh kar se tiče spodnjih delov objektov, ki so bili v stiku z zemljo. Naši predniki so tehniko že poznali, vmes pa smo nanjo pozabili. Sicer pa tehnika izvira iz Japonske.«
Shou Sugi Ban je tradicionalna japonska metoda zoglenjenja lesa (znana tudi kot Yakisugi), ki izvira iz 18. stoletja, ko so v japonskih obmorskih mestih iskali tehniko, s katero bi zaščitili les, da bi postal bolj odporen proti vremenskim razmeram in bolj obstojen. Prvotno so uporabljali les ciprese (od tod tudi izhaja beseda Sugi, ki v japonščini označuje japonski cedrovec), pozneje pa tudi druge vrste lesa. Tehnika je v uporabi že stoletja, les pa je po procesu karbonizacije bolj odporen tudi proti vplivu ognja, saj se je izkazalo, da so lesene stavbe, ki so bile poprej poškodovane v požaru, ob naslednji izpostavljenosti ognju nanj bistveno bolj odporne. V procesu karboniziranja se namreč površina lesa na nadzorovan način zažge (t. i. karbonizira). Pri tem se na površini lesa oblikuje značilna zaščitna zoglenjena površina, ki je posledica aktivacije lesnega ogljika v lesu in njegove reakcije z zrakom. Omenjena plast les ščiti pred vremenskimi vplivi, pa tudi pred škodljivim delovanjem mikroorganizmov (kot so goba, plesen itd.). Z odstranitvijo aktivnega oglja se namreč odstranijo tudi hranila, s katerimi se ti hranijo. Hkrati pa se v procesu karbonizacije zaradi odsotnosti ogljika lesna vlakna stisnejo, kar pripomore k trdnosti in posledično obstojnosti lesa. Zaradi tega je karboniziran les bistveno bolj vzdržljiv, po nekaterih napovedih pa lahko zdrži več desetletij brez potrebe po vzdrževanju. Ker pri procesu ni potrebna uporaba kemikalij, je metoda tudi okolju bistveno bolj prijazna in trajnostna. Sam postopek namreč podaljšuje življenjsko dobo lesa in posledično zmanjšuje potrebo po pogostem zamenjevanju, kar pripomore k varčevanju z naravnimi viri.
Od Japonske do Skandinavije in nazaj v Slovenijo
Karboniziran les je čislan tudi zaradi svoje estetike, zaradi česar ga arhitekti in oblikovalci radi umeščajo tako v interjerje kot tudi v eksterier. Les namreč v procesu karbonizacije pridobi poseben odtenek, katerega intenzivnost je odvisna od tehnologije, vsak element pa je zaradi procesa kot takega edinstven. Gre za vse bolj priljubljeno metodo pri obdelavi fasadnega lesa, saj se s tem poudari tako naravna lepota kot tudi tekstura lesa, hkrati pa se les pomembno zaščiti pred vplivom plesni in insektov ter pred vremenskimi vplivi. Poleg tega se karboniziran les vse pogosteje uporablja za izdelavo ograj, pa tudi v interjerju, kjer omogoča integracijo edinstvene igre lesnih vlaken v prostor.
Domen Ovsenik in Rok Murko pa sta šla pri metodi karboniziranega lesa še korak dlje, saj sta združila znanje dežele vzhajajočega sonca in skandinavskih narodov. Za dodatno odpornost lesa namreč prisegata na zaščito karboniziranega lesa z naravno borovo smolo, ki lesu zagotavlja vodoodbojno obdelavo. Borova smola sicer velja za najstarejšo barvo, ki izvira še iz časa starih Perzijcev, z njo pa so se v Konstantinoplu srečali tudi vikingi. Borovo smolo so uporabili v pomorstvu, ko pa so se ustalili na kopnem, so svoje znanje prenesli tudi v stavbarstvo, zato je borova smola še danes nepogrešljiva v skandinavski arhitekturi. Tudi več kot 2.000 let star drevak, ki so ga našli na Ljubljanskem barju, je bil premazan z borovo smolo. Skozi zgodovino se je borova smola veliko uporabljala v alpskem svetu, torej tudi na naših tleh, z vse večjim poudarkom na ekološki in naravni zaščiti lesa pa se počasi vrača v deželo na sončni strani Alp. Dokaz so tudi številni projekti, kot so vila ob Bohinjskem jezeru, vstopni objekt v sotesko Vintgar in čolnarka v Zaki na Bledu.
Vila ob Bohinjskem jezeru je zgleden primer uporabe trajnostnih smernic naravne obdelave lesa. Fasadno oblogo predstavlja karboniziran les, premazan z naravno borovo smolo. S tem so se izognili vzdrževanju, hkrati pa so fasadi zagotovili visoko vodoodbojnost in jo naredili odporno proti lesnim škodljivcem. Pri gradnji so uporabili izključno slovenski les ‒ predvsem smreko z bukovimi mozniki.
Čolnarna v Zaki – manjši objekt, namenjen shranjevanju čolnov, je zaradi neposredne bližine vode zahteval premišljeno izbiro tehnologije zaščite lesa. Karboniziran žgan les, premazan z naravno borovo smolo, zagotavlja izjemno zaščito pred vlago in vodo ter preprečuje razvoj plesni in lesne gobe, ki sta ob vodnih površinah pogosta težava.
Vstopni objekt v sotesko Vintgar – pri vhodnem objektu soteske Vintgar so arhitekti ohranili vitalne dele stare konstrukcije ter spodnji zidani podstavek, ki ga objema nova lesena fasadna opna. Konstrukcija temelji na tehnologiji mozničene lesene plošče iz slovenskega lesa – smreke in bukve, zunanja obloga pa je izdelana iz karboniziranega žganega lesa, zaščitenega z naravno borovo smolo.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Naslovna fotografija: Shutterstock
Sponzorirana vsebina
