Hiša Mandrova: »Obnova hiše v lastni režiji je velik podvig«

Mlad par je v Novem Kotu pri Loškem potoku začel pisati nadvse zanimivo zgodbo o samooskrbi in oživljanju kulturne dediščine. Umetniški tandem se je v želji po stiku z naravo in pridelavi lastne hrane iz Nizozemske preselil na odročno kraško planoto, kjer svoje pridobljeno znanje dandanes prenaša naprej. Spoznajte Evo in Aljaža iz Hiše Mandrova.

0

Sodobni način življenja nas pogosto povsem oddalji od narave, kamor se v večji meri zatekamo le še ob športni aktivnosti. Znanje o obdelovanju vrta in pridelavi lastne hrane se izgubljata s pomanjkanjem časa in naglico vsakdana, zato je vse pogosteje mogoče opaziti mlade, ki se odločijo za korenito spremembo življenjskega sloga in se vrnejo nazaj h koreninam, k naravi. Med njimi sta tudi Eva in Aljaž, mednarodno uveljavljeni umetniški tandem, ki se je po nekajletnem bivanju na Nizozemskem odločil, da se ustali v Novem Kotu nad Babnim Poljem.

»Sva vizualna umetnika. Svojo profesionalno kariero sva pričela razvijati na Nizozemskem, kjer sva živela 5 let, a sva pogrešala naravno okolje in pridelavo svoje hrane, zato sva se odločila, da se vrneva v enega najbolj odročnih koncev Slovenije. Še vedno živiva kreativno in urbano, čeprav v enem izmed najbolj odročnih krajev, obdanem z gozdom in še več gozda,« pojasni Eva.

Zaljubila sta se v 1,2 hektara veliko posestvo z majhno leseno hišico, z domačim imenom pri Mandrovih. S skromnimi sredstvi in veliko truda sta jo sama v celoti obnovila, tako da je primerna za potrebe sodobnega, a obenem varčnega življenja.

»Najina hiša je kajžarska. To so skromne lesene domačije manj premožnih, ki so v preteklosti opravljale več funkcij hkrati. Podstrešje je služilo kot senik, živelo se je v podpritličju, polklet pa je bila namenjena shranjevanju živil in živini. Bila sva navdušena nad združevanjem več funkcij in preprostostjo izdelave lesenih skeletnih hiš samo z lesom in apnom. Hišo sva želela obnoviti z naravnimi materiali in ji dodati še več funkcij, tako da pasivno zajema energijo in omogoča gojenje zelenjave ter živali. Včasih se pošaliva, da s kokošmi živimo pod eno streho, kar je dejansko res,« razlaga par.

Pomemben del posestva je velika ohišnica, kjer si v večji meri na regenerativen način uspeta pridelati vso hrano. S tem izboljšujeta rodovitnost tal in na majhnem, osebnem nivoju prispevata k blažitvi posledic podnebnih sprememb.

Po zaslugi brezmejne kreativnosti, ki jo posedujeta, sta v številnih ovirah videla priložnost za pridobivanje novega znanja. Veliko sta se naučila s pomočjo povezovanja znanj številnih panog naravoslovnih znanosti; s filozofijo, permakulturo in čutom za estetiko. Rezultat je bil neprecenljiv, zato sta nanj upravičeno ponosna. V drugi fazi sta se zanesla na izkušnje rok. Menita, da je treba biti v stiku z materiali in da je pravo znanje prišlo šele s tem, ko sta zavihala rokave in se lotila izziva.

»Obnova hiše v lastni režiji je velik podvig, na katerega človek nikoli ni zares pripravljen. Od tod lahko sklepamo, da se jo je preprosto treba lotiti in se zraven čim več naučiti. V idealnem scenariju bi prvo hišo prenavljal “sovražniku”, drugo “sosedu”, šele tretja pa bi bila na vrsti tvoja lastna. A večina od nas to dela samo enkrat v življenju … Kar naju je presenetilo, je to, koliko velikih del se naredi hitro in kako počasi potlej potekajo majhna zaključna dela. Pri nama še vedno trajajo in tudi še bo trajalo, saj si bova vse pohištvo izdelala doma, narediti morava tudi še naravne apnene omete. Ne veva tudi, zakaj bi morala kdaj razglasiti, da je hiša končna, vedno se lahko kaj izboljša,« zagotavljata.

Pri prenovi sta spoznala, da bo marsikaj potrebno narediti po meri stare hišice. Kot danes povesta, bi precej hitreje zgradila novo hišico teh dimenzij, kot pa jo obnovila. Obnova namreč terja rušenje, demontažo in številne skrite pasti, ki jih vnaprej ni mogoče predvideti. Veliko preglavic so jima povzročili tudi majhni detajli, ki vzamejo ure in ure časa. Čeprav bi jih včasih najraje odrinila na stran, sta se zavedela, da bodo z njima sobivali vse življenje, zato to konec koncev ni bilo mogoče.

»Najbolj sva vesela, da sva se spoznala s preprostostjo izdelave kajžarskih hiš in gradnje z naravnimi materiali. Spoznala sva se z ročnim tesanjem tramov, ki je zaznamovalo identiteto regije. In po skoraj 70. letih sva bila prva, ki sva se lotila obujanja te obrti. Danes sva zelo ponosna na to, da lahko pridobljeno znanje predajava naprej,« povesta s ponosom.

Pri obnovi hiše sta pridobila dragoceno znanje rokovanja z lesom, kar ju je spodbudilo, da še naprej raziskujeta tradicijo ročne obdelave in uporabe lesa ter znanje prenašata naprej. Njun način razmišljanja je navdušil na tisoče sledilcev na družabnih omrežjih, Eva in Aljaž pa verjameta, da prav vsak s svojimi rokami lahko uresniči svoje sanje.

»Domačini so bili sprva skeptični, da nama bo uspelo, ker so ti kraji eni od najbolj mrzlih in podnebno zahtevnih. A na svojo stran sva jih pridobila s svojo zagnanostjo in voljo do učenja, ki nima meja. Predvsem smo se povezali, ko sva pričela obujati pozabljene tehnike ročne obdelave lesa in ljudskega stavbarstva, ki se ga starejši še dobro spominjajo. Z nama so delili mnogo čudovitih izkušenj, znanja in zgodb, ki so nama velik navdih. Midva pa zdaj skrbiva, da to znanje, iznajdljivost in samoniklost prenašava naprej v obliki kreativnih delavnic, kjer lahko vsak nauči osnov obdelave lesa in osnov samooskrbe,« o novih vezeh in znanju, ki sta ga pridobila tekom gradnje, povesta Eva in Aljaž.

Zanimanje za delavnice je veliko, saj so po njunih besedah mladi, v nasprotju z večinskim mnenjem starejših, pripravljeni stopiti iz cone udobja in zaživeti samostojno, ob tem pa želijo narediti nekaj za skupnost in planet.

»Tudi midva sva taka. Misliva, da je tak odziv logična posledica razočaranja izkoriščanjem globalnega kapitala, nepravično porazdelitvijo premoženja in slepo vero v sprejete družbene norme,« zaključita.

Več: Hiša Mandrova

Prejšnji članekIzbrana Plečnikova dela v Ljubljani vpisana na seznam svetovne dediščine UNESCO
Naslednji članekVila brez ovir: vsak kvadrat je narejen, da pomaga
blank
Milenijski metulj, razpet med novinarstvom in arhitekturo. Arhitektka po študiju in novinarka po duši, ki ves prosti čas preživlja v naravi, večere pa ob iskanju inspiracij za nove projekte. Njeno življenje je gibanje, mirovanje ji je tuje. Ko zaključi s prenovo predsobe, že se loti postavljanja DIY mačjega praskalnika in sočasno išče ideje za namizni aranžma. Recept za srečo: velika lesena jedilna miza za druženja in pasje dlake.

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *