Projekt Cukrarna: od rafinerije sladkorja do tovarne umetnosti

Projekt prenove spoštljivo ohranja staro industrijsko fasado, medtem ko v notranjosti predvideva sodobno več-funkcionalno kulturno središče, ki se lahko kosa tudi z največjimi umetniškimi centri v Evropi.

0

Ljubljanska Cukrarna je v svoji skoraj dvestoletni zgodovini zamenjala mnogo vlog, oblik in lastnikov. Kot prva rafinerija sladkorja v nekdanji monarhiji je sprva obratovala z le 22 delavci in enim varilnim kotlom; posel je cvetel in tovarna skupaj z njim rastla; vse do leta 1858, ko je požar uničil ne le večkrat prizidano zgradbo, kotle in skladišče, temveč tudi večino zalog sladkorja. Čeprav so stekle iniciative za njeno obnovo, pa tovarna ni nikoli več obratovala.

Ilustracija vojašnice in Cukrarne v Ljubljani, Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein, okoli 1850 (izrez, Wikimedia)

Po tem je Cukrarna zamenjala mnogo vlog – bila je vojašnica, umobolnica, otroško zavetišče, tekstilna tovarna … in najpomembneje, zavetišče za tiste, ki so v potresu leta 1895 izgubili streho nad glavo. V Cukrarni je svoj dom med drugim našla tudi Polona Kalan, ki je sobe oddajala tudi najbolj znanima pripadnikoma slovenske moderne, Dragotinu Ketteju in Josipu Murnu. K njima na obisk so pogosto zahajali tudi Ivan Cankar, Oton Zupančič in drugi: in Cukrarna se je v nekaj letih preobrazila v vrelišče kulture.

Cukrarna je nekaj let služila tudi kot vojašnica. Ilustracija: Henrik Costa, okoli 1870 (Wikimedia)

In prav to dejstvo – vpletenost objekta v nastanek enih najbolj aktualnih slovenskih pesnitev tistega časa – je Cukrarno pred tremi desetletji rešilo žalostne usode. Ko so propadajočo stavbo zapustili še zadnji najemniki, so namreč zgradbo zasedli brezdomci; Ljubljančani pa so ogorčeni zahtevali njeno podrtje. A Cukrarna je bila leta 1990 vendarle vpisana v razvid kulturne dediščine. Njene vhode so zazidali in že takrat začeli snovati bolj primerno prihodnost – najprej trgovsko središče, nato centralno stavbo mestne uprave; končno pa je prostor pripadel – kot edino prav – kulturi.

Po več požarih je bila stavba zapuščena, nato pa je tri desetletja počasi propadala. (vir: Wikimedia)

Arhitekti biroja Scapelab, ki so bili na natečaju leta 2009 izbrani za načrtovanje njene prenove (takrat še v stavbo občinske uprave), so prepoznali vrednost največjega praznega prostora v centru Ljubljane. Po zgledu galerij v drugih evropskih prestolnicah – TATE Modern v Londonu je denimo umeščena v nekdanjo elektrarno; Musee d’Orsay v Parizu v nekdanjo železniško postajo, Center sodobne umetnosti Wiels pa v staro bruseljsko pivovarno – so v izčiščenem prostoru nekdanje rafinerije že takrat načrtovali galerijski prostor. In ta je v projektu tudi ostal – z nekaj funkcionalnimi dopolnitvami.

Dvesto let star objekt zahteva pozorno obnovo

Cukrarna se prenavlja že skoraj dve leti, njena otvoritev pa naj bi bila prihodnje leto. Ohranili so vse fasade starega objekta, kjer so – pričakovano – naleteli na številne tehnične prepreke. Dozidave in nadzidave stavbe so bile namreč izdelane iz različnih materialov (kamna, opeke oziroma mešanice obeh) in v različnih debelinah zidov. Ko so odstranili propadajoče etažne plošče v notranjosti ter očistili fasadne zidove, so se najprej lotili statične učvrstitve objekta. Ker pa je bilo že od vsega začetka jasno, da zidovi nimajo nosilne vrednosti, so jih ohranili le kot zgodovinsko školjko. Vanjo so na notranji strani umestili nove, debele betonske zidove, ki sledijo ritmu kar 356 oken starega objekta. Ti zidovi nosijo jekleno ostrešje, iz katerega visijo galerijski prostori, ki se tako ne dotikajo ne tal ne starih zidov.

Najzahtevnejši del obnove – utrjevanje obstoječih zidov in ulivanje nove betonske konstrukcije – je že mimo. (vir: Twitter MGML, @mgmlj)

V Galeriji Cukrarna tako lahko v prihodnje pričakujemo številne dogodke – od sproščenih jazz večerov, do večjih performansov oziroma umetniških postavitev in začasnih, prostorsko specifičnih instalacij. Objekt bo upravljal MGML (Muzej in galerije mesta Ljubljana), v njem pa bodo svoj prostor našli tudi Grafični bienale in Bienale industrijskega oblikovanja.

A to sploh ni vse: bližina mestnega jedra, Ljubljanice in izobraževalnih ustanov (sploh, če bodo čez cesto, ob Roški, vendarle zgrajene Tri akademije), bo iz Cukrarne naredila poseben mestni prostor, kamr bomo zašli na kavo z razgledom na reko, na večerni koncert ali pa na sprehod po številnih galerijskih prostorih. Že danes prostor pod Fabianijevim mostom zasedajo skejterji, ki so jim tu uredili rolkališče, med Plečnikovimi zapornicami in Curkarno pa se načrtuje tudi ureditev nabrežij reke.

Cukrarna bo več kot le galerija – arhitekti obljubljajo, da bo služila kot mestna tovarna umetnosti.

Več desetletij zapuščeni prostor bo tako postal novo žarišče mestnega življenja. Tako kot že prej zasedeni prostori nekdanjih tovarniških in vojaških objektov (Metelkova, Tobačna, Rog), bo Galerija Curkarna dokazala, da se Ljubljana iz majhne industrijske province korak za korakom preobraža v kulturno prestolnico.

Arhitektura: Scapelab

Vizualizacije: Scapelab

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *