Med funkcijo in poezijo: hiša v Poljanah

Hiša na Poljanah navzven morda izgleda nenavadno. Dolg tunel, ki sega od hiše do ceste in ruši sicer idealno, simetrično kompozicijo, nas intrigira in čudi. A ko hišo pogledamo od bližje, ko smo vanjo povabljeni, pa postane jasno: vsaka arhitekturna odločitev na tej hiši ni le smiselna, pač pa tudi poetična. Celo tunel.

0

Do parcele nas pripelje vaška cesta. Pričaka nas dovoz za avtomobile, pokrit s strmo enokapnico. Pod njim se – v ambientu, ki bi lahko spominjal na vaški skedenj – skrivajo strme račje stopnice, izdelane iz trpežnih, perforiranih pločevinastih plošč. Povzpnemo se in občudujemo izjemno leseno konstrukcijo, ki nas zaobjame; leseno letvičasto fasado, ki na stopnišče spušča ravno dovolj svetlobe, hkrati pa nas varuje pred dežjem in vetrom; surovo betonsko steno, ki podpira hišo v pritličju.

Dosežemo vrh stopnišča; vstopimo. Pozdravi nas interier, kjer le poudarki v črni in lesu prekinejo spokojnost beline. Ta kontrast – med funkcionalno zasnovanim, grobim stopniščem in svetlim, v višino zgrajenim interierjem – nas preseneti. Ta kontrast je zavestna odločitev arhitektov, ki so hišo postavili više na teren – da bi se odmaknili od prašne ceste, se približali gozdu, ujeli poglede na spodaj ležečo dolino.

Interier je ob robovih zasnovan dvovišinsko, pogled nam seže vse do strehe. Vidna lesena konstrukcija še poudarja visoke stropove in govori o tektoniki te izjemno lahke, a hkrati prizemljene hiše. Sredo tlorisa pokrije ozek mostovž, namenjen sproščanju in akomodaciji obiskov. Spodaj se pod mostovžem zvrstita kar dva kuhinjska otoka, minimalistična dnevna soba, kopalnici in – s pogledom na vas – razkošna spalnica s kopalno kadjo. Kad lahko, malo hudomušno, uzremo že s ceste in nato ponovno takoj, ko vstopimo v hišo. Na nasprotni stranici najdemo dvovišinsko jedilnico s prostorom za številne obiskovalce. Poleti se jedilnica odpre na pokrito teraso, s katere lahko odvandramo v gozd – na sprehod, po drva za kamin ali pa po šopek mačic.

Kot je pri arhitektih iz studia 3biro v navadi, je veliko pozornosti namenjene detajlom. Lahek zaključek strešne kapi, premislek o odvodnjavanju strehe, ki se zrcali v nenavadni umestitvi žlebov, dvojnost fasadnega ovoja … Vse to govori o izjemni ambiciji arhitektov, ki s svojo arhitekturo nikoli ne odgovorijo le na potrebe naročnika ali zahteve lokacije, pač pa skozi material izrazijo še svoje lastne – na mestu igrive, drugod eksperimentalne, spet tretjič neizbežne – oblikovalske tendence.

Arhitektura: 3biro

Fotografije: Miran Kambič