Hiša na robu gozda

Blizu Grosuplja smo obiskali zelo zanimivo hišo, ki jo je zgradila družina, zaljubljena v les. Del lesa za gradnjo so pripeljali kar iz domačega gozda, lastnika pa sta hišo zasnovala tudi kot manjši laboratorij, ki preverja prehod vlage skozi leseno konstrukcijo v različnih časovnih obdobjih in tako ustvarja podatke za nadaljnje študije gradbenih tehnologij lesenih hiš. O hiši smo se pogovarjali z njenim arhitektom, Bojanom Mrežarjem iz biroja Arhi-tura.

0

Da bi kar najbolje izkoristil zahtevno parcelo na brežini, je lastnik k arhitektu pristopil že zgodaj, a z zelo jasno oblikovanimi željami ne le glede kapacitet hiše, ampak pa tudi glede njenih materialov, podobe in oblikovanja.

Zasnova z dvema pritličjema

“Ključna poteza pri zasnovi hiše je bila ustrezna umestitev v brežino ob gozdu, ki je že kar sama po sebi narekovala dostope in odpiranje objekta na teren,” pove arhitekt, ki je osojno brežino izkoristil za umestitev delno vkopane etaže z garažo. “Klet je iz smeri dostopa do parcele praktično skrita. Zato hiša vizualno deluje nižja, kot v resnici je.”

Na južni travnik se hiša odpira v prvem nadstropju (oziroma drugem pritličju) in družini ponuja neposreden stik z naravo: travniki, gozdom in veliko zelenico. Nadstropje in mansarda sta izdelani iz lesenega skeleta, ki stoji na armirano-betonskem podstavku kleti. Za leseni del hiše je v celoti poskrbelo izkušeno podjetje Ekoart lesene hiše.

Zunanji videz hiše je seštevek številnih oblikovnih in tehnoloških domislic

Za medetažno konstrukcijo je družina uporabila kar les iz domačega gozda, prav tako za fasado. Ta je še posebej zanimiva: ne le zato, ker ovija celoten leseni del objekta, ampak predvsem zaradi svojih tehničnih sposobnosti in oblikovne specifike. Arhitekt obrazloži: “Lesena prezračevana fasada je namreč premazana s sredstvom za pospešeno sivenje, kar pomeni, da je hiša že v samem začetku dosegla trajno enakomerno barvo oziroma patino. Dodatna igriva dinamika na fasadi je dosežena z ritmičnim nizanjem različno širokih in obrnjenih letvic.”

Fasada v tem primeru ni le ovoj objekta, ampak je izkoriščena kot uporabna zunanja površina. Velika okna, ki se odpirajo na travnik in gozdni rob, imajo namreč nizek parapet. Široka okenska polica (prav tako iz lesa) jih preobrazi v družabna stičišča – klopi, na katerih se lahko pod velikim napuščem poseda v vseh letnih časih. “Investitorjeva želja je bila, da ima hiša velike napušče. Ti opravljajo vsaj tri pomembne naloge. Poleg zaščite lesene fasade in zelo uporabnih pokritih prehodov ob hiši, je hiša iz južne strani z napušči poleti senčena, pozimi pa pri nižjem vpadnem kotu sonca svetlobo pušča globlje v prostor. Na južni strani so napušč podprli z lesenimi stebri, na severni strani pa s poševnimi ročicami uprtimi v fasado.”

Les je prisoten tudi v interierju. Vidnega so ga pustili na stropih in nekaterih stenah (izdelanih iz mozničnih lesenih plošč IQWOOD), leseni so tlaki, pohištvo … Obodne stene pa so ometane z glinenimi ometi, katerih pH vrednost preprečuje nastanek plesni in ne povzroča alergij.

Hiša kot raziskovalni laboratorij

Sistem gradnje je difuzijsko odprt, kar pomeni dobro paroprepustnost, saj notranje obloge ovirajo vstop vlage v konstrukcijo objekta, zunanje pa dopuščajo izhod pare na prosto brez kondenzacije in s tem preprečijo škodljive vplive zaradi difuzijskega prehoda vlage. V hišo je nameščenih tudi več senzorjev za merjenje vlažnosti lesa, preko katerih investitor spremlja dogajanje v notranjosti lesene konstrukcije. To pa zelo zmanjša potrebo pa velikih sanacijah, saj morebitne napake zaradi  kondenzacije ali zatekanja zelo hitro opazimo in odpravimo napake še preden bi se lesena konstrukcija poškodovala oziroma začela trohneti.

Ta laboratorijskost hiše pa ni le modna muha, ampak dolgoletna strast lastnika, profesorja na Biotehniški fakulteti in vodje Infrastrukturnega centra za pripravo, staranje in terensko testiranje lesa ter lignoceluloznih materialov. Kot soavtor je med drugim izvedel študijo dolgoživosti različnih vrst lesa na modelni hiši na vrtu Oddelka za lesarstvo; zdaj pa je to znanje prenesel tudi na svoj objekt in ga s senzorji nadgradil v nov študijski eksperiment.

Jasne želje investitorja so se na tej parceli manifestirale v prekrasen, trajnosten, nizkoenergijski objekt, spojen s svojo naravno okolico in predvsem – pisan na kožo lastniku.

Arhitektura: Arhi-tura, d. o. o., Bojan Mrežar u. d. i. a.

Izvajalec: EKOART lesena gradnja, d. o. o.

Fotografije: Miran Kambič

Prejšnji članekKaj je trajnostna gradnja in zakaj je pomembna?
Naslednji članekČarobna hiška ob škotski obali
Arhitektka, ki rada izkuša, oblikuje in opisuje lepe prostore. Trenutno v Španiji išče navdih v mediteranski kulturi bivanja, a z veseljem ponudi kak online nasvet za opremo doma. Dosegljiva na spodnjih kontaktih:

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *