Razstava Svet znotraj: oblikovanje modernih interierjev, 1930–danes prvič v večjem obsegu pri nas obravnava interier kot predmet sistematičnega raziskovanja in ovrednotenja. Pri tem ga ne omejuje na opremljanje prostora, ampak interier vzpostavlja kot sestavni del arhitekture in družbe.
Interier je disciplina, ki združuje vrsto praks, ki zadevajo notranjost stavb in načine bivanja. V njem se prepletajo discipline arhitekture, notranjega oblikovanja in oblikovanja predmetov. Večinoma se obravnava z elementi, ki ustvarjajo prostor in njegovo atmosfero, kot so razmerja, svetloba, akustika, barve, teksture in materiali, razstava pa se osredotoča tudi na ključnega akterja, ki subjektivno vzpostavlja interier oziroma interiernost – človeka; njegove dnevne rituale, praktične potrebe in način življenja.
Svet znotraj obravnava obdobje od začetka tridesetih let 20. stoletja, ko so pri nas arhitekti v interierju začeli preizkušati nove prostorske koncepte, povezane s sodobnim načinom življenja. Skupen imenovalec modernih interierjev, tudi v obdobju po 2. svetovni vojni, je bila ideja osvoboditve; naj bo od težkega, nepotrebnega okrasja ali od togih družbenih konvencij, ki so bile zapisane v strogo ločenih funkcijah prostorov, organizaciji gospodinjskih opravil in izbiri pohištva.
Razstava s petimi temami – Nove kulture bivanja, Telo in prostor, Zunaj/Znotraj, Celostna okolja in Fluidnost – odpira vprašanja odnosa med arhitekturo, interierjem in človekom: poudarja družbene in tehnološke spremembe, ki so vplivale na razvoj interierja; človekov fizičen in senzoričen odnos do prostora; relacije z zunanjostjo, naravo in mestom; principe totalnega oblikovanja; vlogo pohištva in opreme; ter minljivost in spreminjanje kot neizogibno dejstvo vsakega notranjega prostora. Izbor ne predstavlja kronološkega, niti ne tipološkega razvoja oblikovanja interierjev, ampak poudarja ideje, ki jih utelešajo posamezni projekti.
Projekti so predstavljeni skozi risbe, skice, načrte, fotografsko in ostalo dokumentarno gradivo ter kose pohištva in druge predmete. Med njimi so idejne zasnove interierjev arhitekta Iva Spinčiča iz tridesetih let, vzorčno stanovanje z razstave Stanovanje za naše razmere (1956), kuhinja Branke Tancig (1954–1955), Osnovna šola Stražišče pri Kranju (1954–1959), Zdraviliški dom Čateške toplice (1963–1965), Mednarodna telefonska centrala (1972–1978), ter tudi sodobnejši projekti, kot je Muslimanski kulturni center (2011–2020).
Dediščina modernega interierja se nadaljuje tudi v 21. stoletju, vendar je notranjost stavb za razliko od prve polovice 20. stoletja, ko je bil interier tudi predmet družbenih in političnih agend, danes predvsem izraz lastne individualnosti in pluralizma življenjskih stilov. Med trajanjem razstave, ki je zasnovana kot proces, bomo odpirali vprašanja o vlogi medijev in vplivu informacijskih tehnologij na interier, o poroznosti interierja skozi brisanje meja med zasebnim in javnim in pa o domu kot osnovni bivanjski celici vsakega človeka. Svet znotraj interier vzpostavlja kot okolje, ki se lahko hitro odziva na družbeno-kulturni kontekst, v katerem nastaja in igra tudi pomembno vlogo pri njegovem ustvarjanju.
Ivo Spinčič, risba interierja, trideseta leta 20. stoletja, zbirka MAO
Milan Mihelič, Mednarodna avtomatska telefonska centrala, Ljubljana, 1972–1978, zbirka MAO
Raketa, dermatološka ordinacija Skin, Ljubljana, 2015–2016, foto: Žiga Lovšin
Branka Tancig, kuhinja, 1954–1955, zbirka MAO
Nives Kalin Vehovar, Franc Vehovar, Zdraviliški dom v Čateških toplicah, 1963–1965, zbirka MAO
Edvard Ravnikar, Okrajni ljudski odbor Kranj, 1955–1960, zbirka MAO
Marko Zupančič, Delavski dom Trbovlje, 1952–1956, zbirka MAO
Janez Lajovic, hotel Prisank, Kranjska Gora, 1962–1963, zbirka MAO
Oton Jugovec, trgovina Koteks Tobus, Ljubljana, 1966–1967, zbirka MAO
