Prenove slovenske stavbne dediščine - od tradicionalnih domačij pa do skednjev, hlevov in zidanic - nas vedno znova presunejo. Strast, ki jo njihovi lastniki čutijo do tradicionalnih večstoletnih stavb, skrb, ki jo vložijo v prenovo in opremo, ter zavidanja vredni rezultati bivanja v idili so le nekatere od postavk, ki nas vedno znova premamijo, da bi tudi mi spakirali kovčke in se preselili nekam na vas. Predstavljamo vam tradicionalne objekte, ki so nas navdušili s spoštljivo prenovo, ki je vanje vnesla vso udobje sodobnega bivanja.

Podali se bomo po obrisih slovenske meje – od Krasa, Triglavskega narodnega parka, preko Goričkega, Kozjanskega, pa vse do Loškega Potoka – po najbolj perifernem slovenskem podeželju, kjer je marsikdo v nižjih cenah starejših, zapuščenih domačij, prepoznal potencial za počitniško hiško ali stalni dom. Naše popotovanje pa bomo začeli čez mejo, v hrvaški Istri, kamor smo slovenskima lastnikoma in slovenskemu arhitektu sledili na ogled prenovljene kamnite hiše.

Hiša, polna zgodb

V staro istrsko hišo, nekdanjo šolo in kasneje kmetijo, popolnoma zaraščeno in od vlage načeto, sta se na prvi pogled zaljubila zakonca Vintar.

»Hiša ima neko posebno dimenzijo, ki jo vsi, sploh pa obiskovalci pa še posebej, občutijo kot harmonijo svetlobe, geometrije, materialov in duhovne živosti. Ima zanimivo poreklo in izročilo, ki se je spojilo z našo notranjo energijo. Stoji na robu vasi, vendar v bližini žive kmetije s številnimi domačimi živalmi – osli, konji, kravami. Je kamnita in težka, a vendar lahkotna, dinamična in okretna, odzivna in sočutna,« jo opiše njena solastnica Jelka Vintar.

Hiša je bila popolnoma izdolbena in prenovljena po najsodobnejših standardih, a je vseeno ohranila svoj stari duh, za vedno zapisan v njenih ponosnih kamnitih zidovih ter majhnih odprtinah, ki jih kot veke ščitijo zelene polknice.

Foto: Dimitrij Jeraj

Kamen na kamen: Kambra

Tradicionalne kamnite hiše so posebej privlačne tudi za investitorje, ki iščejo prostor za atraktivne turistične nastanitve. Vilma Penko je tako na Krasu, v srcu vasi Pliskovica, kupila star, razpadajoč, le 28 m2 velik hlev na koncu niza tipičnih kraških vrstnih hiš. Projekt njegove prenove je ostal kar v družini, saj ga je prevzela hči Lucija Penko, arhitektka, v sodelovanju z mentorjem Rokom Žnidaršičem.

Pri prenovi so s odločili ohraniti kamen, ki so ga z notranje strani očistili in na novo sfugirali, ter spran omet zunaj. Ohranili so tudi vse odprtine in dodali nekaj novih. Vsi novo dodani elementi so izrazito sodobni, tako, da je ločnica med izvirnim, 400 let starim ovojem, in novim dodatkom, že na prvi pogled jasna. Stari hlev so dopolnili še s privlačno zunanjo ureditvijo, ki z letno kuhinjo in senčnico vabi k uživanju na toplem kraškem soncu.

Foto: Janez Marolt

Stari skedenj z novo dušo

Niso pa samo prazni hlevi tisti, ki ponujajo možnost prenove v bivalni objekt. Nedaleč od Bohinjskega jezera se tako nahaja skedenj, tradicionalna znamenitost slovenskega podeželja, za katerega – sodeč po njegovi nespremenjeni zunanjosti – ne bi niti rekli, da je preobražen v počitniški dom.

Skedenj je v notranjosti dobil nov ovoj, talno ogrevanje, nove inštalacije in s tem vse komoditete sodobnega življenja. Interier pa so arhitekti v celoti izdelali iz lesa ter tako – kljub popolnoma novi namembnosti in sodobni opremi – ohranili občutek, da se nahajamo v notranjosti lesenega gospodarskega objekta.

Foto: Tomaž Gregorič

Prenova hiše v idilični Radovni

Ohranjanje nepremične slovenske kulturne dediščine je prav posebna strast tudi Jade van Baaren, ki se je v naši oddaji predstavila s številnimi enkratnimi prenovami – prenovo ‘Drnovškove’ vile v Ukancu, enodružinske hiše na Velikimi koriti Soče, ali pa ene redkih ohranjenih domačij v vasi Radovna. Domačijo, ki je za slovensko zgodovino še toliko pomembnejša, saj je kot ena redkih preživela požig vasi izpod rok nacističnih vojakov med drugo svetovno vojno, je oblikovalka v zunanjosti popolnoma obnovila v tradicionalni gorenjski maniri, znotraj pa popolnoma odprla in sodobno opremila.

Pri prenovi arhitekture je bila oblikovalka Jade usmerjana s strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki je narekovalo tako izbrane materiale kot dovoljene tehnične in inštalacijske posege. V notranjosti pa je imela zato toliko bolj odprte roke. Hišo je povsem odprla, sodobno opremila in sama se rada pošali, da je zasnovala atraktivno alpsko pribežališče za samega Agenta 007, Jamesa Bonda.

Foto: Vida Dimovska

Izjemna izkušnja bivanja v prenovljenih cimpračah na Goričkem

Pa se premaknimo iz skrajno severozahodnega na skrajno severovzhodni del Slovenije: na Goričko. Tu smo obiskali vzorno prenovljeno domačijo, sestavljeno iz dveh cimprač in hleva. Prenovo je vodil arhitekt Matevž Frančič, danes pa jo kot počitniški objekt so-uporabljata brat in sestra s svojima družinama.

Obe cimprani hiši so obnovili skladno s stavbno tradicijo – zamenjali so nagnite kose lesa, hišo izolirali in na novo ometali. Z notranje strani so uporabili kar recikliran star glinen omet, ki hiši da poseben videz in bivanjsko kvaliteto. Cimpračam so ohranili tudi tradicionalno slamnato kritino, stavbno pohištvo, predelne stene in lončene peči.

Osrednjemu objektu, hlevu, pa so namenili drugačno vlogo: zaradi njegove velike, odprte zasnove je arhitekt vanj umestil skupni bivalni prostor.

Foto: Mateja Košir

Nadzidana zidanica

Na Kozjanskem smo našli staro zidanico, ki jo je kot dedič prenovil Daniel Bretschko pod taktirko biroja Kombinat arhitekti.

»Prvi trenutek, ko smo videli tisto staro hišo, na kako lepi lokaciji stoji in kako je nesrečno že prezidana, ker je imela dolgo zgodovino, smo prišli do tega, da se kasneje prizidani del hiše – nadstropje – podre, tisto, kar je pa res prvotno in prvinsko – vinska klet v pritličju – pa obdržimo,« pove arhitekt Blaž Kandus.

Dvesto let stara vinska klet je tako ostala kot temelj za lahko, leseno nadstropje, ki se z velikimi odprtinami odpira na vinograd in omogoča lastniku, da si, obdan z naravo, odpočije oči in duha.

Foto: Janez Marolt

Hiša Mandrova

Na skrajno južnem koncu Slovenije, na koncu dolge gozdne poti, ki iz Loškega Potoka vije proti hrvaški meji, pa se za konec ustavimo še pri Evi in Aljažu, ki sta si tu, v stari leseni kajžarski hiši, uredila svoj dom. Počasi ga prenavljata, skladno s tradicionalnimi tehnikami, s svojimi ekonomskimi zmožnostmi ter z materialom, ki jima ga ponuja njun gozd.

Hišo, ki stoji v enem najhladnejših predelov Slovenije, sta dodatno izolirala z izolacijo iz lesnih vlaken, zasteklila gank, ki jima pozimi pasivno ogreva hišo, in si v bližini hiše uredila samooskrbno kmetijo z vrtom in živino.

»Veliko časa iščeš svoj prostor pod soncem, ne veš, kam se obrniti, in potem, glej, najdeš prostor, kjer bi rad bil. In ko si v tistem prostoru, ki te ne bremeni, ki te plemeniti, ne čutiš potrebe, da bi moral kam iti. Postaneš dosti bolj prisoten v svojem življenju kot si kadarkoli bil,« pravi lastnica Eva Pavlič Seifert.

Foto: arhiv lastnikov

In s to mislijo zaključimo popotovanje po najbolj idiličnih krajih naše dežele, kjer so si – v objemu neokrnjene narave – številni Slovenci ustvarili svoje majhne kotičke rajske sreče.