Vulgaris Woodcut: navihani kosi unikatnega pohištva

Le poredko se oblikovalci pohištva v iskanju navdiha zatečejo tudi v človeške odnose, ti pa so prav gonilo oblikovanja umetnic Nine Koželj in Mance Kemperl, ki delujeta pod imenom Vulgaris Woodcut. Njuni kosi pohištva so namenjeni ljubiteljem umetnosti, saj poleg unikatno izdelanih lesenih kosov nudijo tudi bogat svet grafičnih podob, ki pa še zdaleč niso priljubljene le med bolj drznimi.

0

Umetnici se pri ustvarjanju pohištva odlično dopolnjujeta, medtem ko je Nina vizualna umetnica, pa se Manca lahko pohvali z nazivom diplomirane inženirke lesarstva in mizarstva. Njuni kosi so tako dodelani v vseh mogočih aspektih; vse do leta 2018, ko sta svoje pohištvo prvič postavili na ogled, pa sta si prislužili že vrsto pohval in vabil na ugledne razstave.

Zametke skupnega ustvarjanja je spodbudila velika želja rešiti uganko lesoreznih matric, ki je po mnenju oblikovalk najbolj pristen stik z grafičnim umetnikom, vendar jih avtorji po uporabi pogosto zavržejo. »Ideja je vedno skupek danih možnosti, znanj, okolja in domišljije. Imeli sva atelje, material, znanje in željo – predvsem pa sva želeli povezati vse to z umetnostjo. Že nekaj časa so me mučile lesorezne matrice, ki ostanejo po tem, ko odtisneš grafiko. Avtor jih praviloma uniči po natisnjeni nakladi z vgraviranim X. Ti skrbno izbrani kosi najboljšega lesa češnje, oreha in hruške, zlepljeni in nato ročno izrezljani, da se pokaže grafični motiv, so po tiskanju večinoma končali na policah. Matrica sama je nosilec likovnega dela, njegov »roditelj«, najbolj pristen stik z grafičnim umetnikom, saj pri grafiki velikokrat tehnika oblikuje karakter risbe. In tako je padla odločitev, da narediva prvi kos – vzameva odtisnjeno grafično matrico in okrog  nje izdelava pohištvo,« poudarjata dekleti, ki ju pri izdelavi umetnin navdihujejo refleksije medčloveških odnosov, najsi bodo igrivi, nagonski ali pa vulgarni v smislu prvinskosti: »Vsi jih imamo, a se jih trudimo skriti. Pa včasih vseeno uidejo na plano. Takrat jih ujameva.«

Umetnici sta v proces ustvarjanja pohištva vpleteni vse od samega začetka pa do konca, ko kos pristane v stanovanju srečnega lastnika. »Proces izdelave se za naju začne že pri izbiri slovenske hlodovine, nato les spremljava na žago ter posušiva v lastni sušilnici. Medtem se dodelajo tudi skice grafičnih motivov. Nato se začne izdelava – žaganje, ravnanje, lepljenje, brušenje, lakiranje, celo ročaje in notranjost predalov izdelava sami. Kupiva samo kovinska vodila za predale. Ta čas se izrezlja in odtisne tudi grafična matrica, ki nato potrebuje tri tedne, da se posuši za nadaljnjo obdelavo. Na koncu vse sestaviva skupaj, pred ateljejem fotografirava v improviziranem fotografskem studiu,« pojasnjujeta umetnici in poudarita, da se edinstvenost skriva v prav vsakem kosu: »Vpeti sva v celoten proces in tudi zato to nikoli ne bo moglo postati serijsko pohištvo, vsak kos je unikat.«

Tudi na slovenskih tleh, ki so praviloma nekoliko manj odprta za novitete in edinstvene ideje, kot so naši zahodni sosedje in skandinavske države, pa je znamka Vulgaris Woodcut našla številne somišljenike. Dojemanje oblikovanja na sončni strani Alp se hitro zatakne pri ceni, ki je seveda sorazmerna z vloženim trudom in delom. »Nekako se je pokazalo, da je ljudem če že ne všeč, vsaj zanimivo, tisti malo bolj sramežljivi pa zbežijo, še preden sploh pridejo blizu. Tako je doma in v tujini, različni odzivi pa so samo na ceno, ki se Slovencem zdi previsoka, vsaj dokler ne zvedo ozadja in načina izdelave. Kljub močni tradiciji ljubljanskega grafičnega bienala, Slovenci ne vedo veliko o grafičnih tehnikah in grafiki nasploh. Velikokrat pojasnjujeva, kaj sploh je lesorez in to vedno na podlagi linoreza, ki pa so ga, na srečo, vsi spoznali v osnovni šoli,« razložita Nina in Manca, ki sta se predstavili tudi že na sejmu Ambienti, v veliko čast pa jima je bilo tudi sodelovanje v sklopu slovenske razstave na najpomembnejšem razstavno-prodajnem dogodku na Danskem – 3Daysofdesign. Glede na to, da bo znamka letos upihnila šele drugo svečko, je v dveh letih nanizala nepredstavljivo veliko število priznanj in pritegnila ogromno pozornosti. Oblikovalske nagrade so po mnenju oblikovalk bistvene predvsem za ustvarjanje imena v stroki, prostora za učenje, vsaj kar se marketinških potez in trga tiče, pa imata še dovolj časa: »Morate vedeti, da je bil prvi kos postavljen na ogled šele maja 2018, kar pomeni da je vse še sorazmerno mlado. In novo. Veliko se še učiva o načinih predstavitve, vstopu na trg in o vsej birokraciji, ki pride zraven.«

Njuna dela krasijo domove tistih, ki imajo radi drzne, nekonvencionalne kose z umetniško vrednostjo. »Lastniki so predvsem ljubitelji umetnosti, saj je to pohištvo, ki si ga izbereš zaradi motiva in ne zato, ker rabiš pohištvo. Z omarico vedno pride tudi grafični odtis in skupaj tvorita celoto,« pojasnita Nina in Manca. Oblikovalkama je pomemben tudi stik z naročniki, ti ju lahko obiščejo v kamniškem studiu, kjer običajno preživita velik del dneva. »Včasih sva v ateljeju cele dneve, včasih tudi kak teden ne. Odvisno je od ostalih projektov, razstav ter naročil. Kadar sva prisotni, so vrata vedno odprta za obiskovalce, možno pa si je tudi ogledati stvari in proces v živo,« povabita v svoj umetniški svet oblikovalki. 

Foto: Vulgaris Woodcut

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *